Viševnik

Tokrat sva bila zelo pridna in se že zgodaj odpravila iz Ljubljane. Ob pol devetih zjutraj sva že začela hoditi izpred smučarskega centra na Rudnem polju na Pokljuki. Z goro sva opravila po najbolj popularni poti prek smučišča, nakar sva po slabi uri izredno napornega vzpona (še dobro, da sva štartala zgodaj, ker bi bilo kasneje še bolj vroče!) zavila s poti desno prek Kačjega roba.
Tukaj je pot postala lažja in mnogo lepša. Sprehajala sva se med borovci in opazovala okoliške vrhove, ki so kukali iz oblakov. Borovcem je sledila manjša dolina, polna kraških pojavov, nato pa sva se spet začela vzpenjati. Splezala sva na Srenjski preval, z njega pa na sam Viševnik.
Uživala sva v razgledih na Triglav in ostale julijske vrhove na eni strani ter na Pokljuko na drugi. Zopet sva si privoščila odlično malico (kruh Aljine babice, domačo klobaso njenega strica, kumaro z vrta in avokado). Na vrhu je bilo sicer precej ljudi, še več pa živali. Toplo vreme je poskrbelo za ogromne količine muham podobnih zveri, najbolj zanimivi in bistveno manj nadležni pa so bili krokarji. Spustila sva se po glavni poti na Viševnik, ki je ponudila nekaj novih lepih razgledov, dokler se ni prek pasu borovcev spet priključila poti, po kateri sva se vzpenjala prek smučišča navzdol.