Marsikdo izmed nas ima doma gore moleskinov, beležk, kupe papirjev, dnevniških zapisov. Le malokdaj pa se zgodi, da lahko pokukamo v skrivnostni svet prijatelja in se vživimo v njegova doživetja. Najin Sašo je preteklo poletje skupaj s tremi dečkoti preživel en prekrasen mesec na roadtripu po Ameriki. Carsko ane? Da pa ne bi ostalo le pri nepozabnih spominih, sva ga nahecala naj svoje misli zapiše in jih podeli z nama. In ker takšnega pripovedovalca res težko najdeš, sva ga nahecala še bolj in ga prepričala, da zapise objavimo na Ljubeznice. V prihajajočih tednih se bomo tako skupaj podali na vznemerljivo popotovanje po ameriških narodnih parkih, več o prvih dneh na poti pa sledi v nadaljevanju.
________________
Štirje fantje sedimo v avtu sredi Comptona in razmišljamo, o čem za vraga so govorili Ice Cube, Dr. Dre in Eazy-E. Vse kar vidimo okoli nas so šole in cerkve ter policist, ki izgubljenim turistom kaže pot nazaj v bogat del Los Angelesa. Nikjer ni tolp, drog, kriminala ali policijskega nasilja. So nam stari raperji lagali? Niso. Življenje se je v Los Angelesu in njegovih predmestjih od divjih 90ih kar konkretno spremenilo, a še vedno naše male Slovenije ne zamenjam ne za Los Angeles ne za katerokoli drugo mesto v Združenih Državah. V mesecu ki smo ga preživeli v zahodnem delu države, smo doživeli marsikaj. Spoznali smo kako odprti (včasih že skoraj malo preveč) in prijazni so ljudje, kako prečudovito lepa je pokrajina in kako, v deželi priložnosti, blišč in beda hodita z roko v roki. To je še posebej opazno prav v Los Angelesu, kjer v petih minutah zamenjate lagodno križarjenje skozi bogati Hollywood, z neprijetno vožnjo mimo pravih šotorišč, na pločnikih ob glavnih cestah v samem centru mesta. Če nas je življenjski standard velikega dela prebivalstva nekoliko razočaral, pa nas prav gotovo ni razočarala narava, ki je bila seveda tudi glavni razlog našega, slabih 10 000 kilometrov dolgega, popotovanja po Združenih Državah Amerike.
 |
| Zion Canyon |
Vse skupaj se je začelo sredi turobnega novembrskega dne, ko so se moje misli, kot že ničkolikokrat poprej, zopet usmerile proti novim popotniškim izzivom. Minilo je slabe štiri mesece od najinega (Miha) povratka iz tropske in za naše razmere precej slabo razvite Kambodže in hitro sem se odločil, da bo naslednja destinacija predstavljala nekakšno nasprotje temu potovanju. Tako se je seznam možnih destinacij skrčil na razviti zahod ter Avstralijo. ZDA so bile nekako logična izbira, saj so dežela narodnih parkov in s tem prečudovite narave, ki me osebno privlači neprimerno bolj kot urbani predeli. Izbira destinacije je bila enostavna, sestava ekipe pa daleč od tega, vendar mi je uspelo najti tri možake (Martin, Matej, Nejc), ki so bili pripravljeni preživeti mesec svojega življenja brez udobja postelj in vsakodnevnega tuširanja. Po opravljenih vseh obveznostih, ki jih zahteva tako obsežno potovanje (letalske karte, najem avtomobila, iskanje destinacij, prenočišč…) in mi osebno predstavlja velik užitek, se je začelo odštevanje do 23. junija.
 |
| Zion Canyon |
četrtek, 23. junij 2016 – petek, 24. junij 2016
In tukaj je. Težko pričakovani 23. junij. Ura je 5:50 zjutraj in postelja se mi ne zdi več udobna, kljub temu, da nas do odhoda loči še 6 ur in da bo v prihodnjem mesecu spanje v postelji skoraj neobstoječe. Preverim prtljago, skuham kavo in še stotič preletim itinerar. Ob 13:00 se naložimo v avto (ker smo razvajeni se nismo odločili za GoOpti ampak za mojega očeta ;). Hvala) in se odpeljemo proti Benetkam, iz kjer bomo prek Istanbula poleteli proti Los Angelesu. Let do Istanbula je kljub ekstremno ozkim sedežem minil hitro, kar pa ne morem reči za čakanje na naslednji let, saj nas je do njega ločilo slabih 13 ur. Letališče Ataturk v Istanbulu je staro in neudobno in kot tako ne nudi prijetnega čakanja. V teh 13ih urah, mi je uspelo zaspati za približno pol ure, kar tudi ni občutno skrajšalo čakanja. Ko smo dočakali check-in za let proti Los Angelesu, nam je hitro postalo jasno, da letimo v ZDA. Kljub temu da smo prestopali, so bili varnostni postopki izredno natančni, strogi in dolgotrajni. Kot kaže je to eden izmed davkov, ki ga plačaš za obisk dežele svobodnih in pogumnih. Sam let je po zaslugi dokaj udobnih sedežev in dobro založenega multimedijskega centra minil hitro (kakor hitro lahko mine 14 ur dolg let), kljub temu da mi tokrat ni uspelo zaspati niti za pol ure. Ko pa smo prispeli na letališče LAX, so se stvari nekoliko zapletle. S carinsko kontrolo smo trije opravili brez problemov. Carinik pri katerem sem pristal sam, je bil izredno dobro razpoložen in si je privoščil kar nekaj šal na račun mojih dolgih las v potnem listu in kratkih v tistem trenutku. Tudi Martin in Matej sta hitro prestala kontrolo, medtem pa je Nejcu ni uspelo. Od carinika je izvedel da nekaj ni v redu in da naj stopi nazaj in počaka. Brez konkretnih informacij smo tako čakali in čakali. Medtem nas je obmejni policist pregnal iz območja iz katerega smo Nejca videli, v spodnje nadstropje. Po dobri uri čakanja, smo kljub prepovedi na hitro skočili v zgornje nadstropje, pogledat kaj se dogaja, vendar Nejca tam ni bilo več. Ker nismo vedeli kaj se dogaja, se je razpoloženje iz minute v minuto slabšalo. Po dveh urah, sva se z Martinom odločila da se odpeljeva do Alamove poslovalnice, kjer nas je čakal avto, Matej pa je ostal na terminalu in nadaljeval s čakanjem. Ker smo imeli avto rezerviran prek evropske agencije, sva lahko uporabila samopostrežni »kiosk« in se tako ognila veliki gneči, ki v vseh poslovalnicah nastane večkrat dnevno, ob prihodu večjega števila letal. Ko sva opravila s formalnostmi, so naju napotili v parkirno hišo, kjer sva imela na razpolago približno 20 vozil, izmed katerih sva izbrala belo Hyundai Sonato. Avto je bil dovolj velik za štiri bike, ki so se odpravili na enomesečno kampiranje, hkrati pa je imel izmed možnih najboljšo porabo goriva, kar pri 10 000 km ni zanemarljivo. Ravno ko sva končala z izbiranjem vozila je zazvonil telefon in Matej je sporočil da so se Nejca usmilili in ga spustili v državo. Povedal je, da so ga odpeljali v posebno sobico, v kateri je že bilo približno 30 ljudi. Gospo pred njim je carinik kar grdo nadrl in zavrnil, njega pa ni niti pogledal, samo odobril mu je vstop v državo (kdo bi vedel). Ko smo se po slabih treh urah vsi štirje zbrali ob našem avtu, se je razpoloženje hitro popravilo in avantura se je pričela. Zaradi Nejčevega zapleta na carini, je bila ura že nekaj čez osmo zvečer, zato smo se odpeljali direktno proti 10 km oddaljenem motelu. Recepcija motela me ni presenetila. Rešetke na oknih, zaklenjena vrata in neprebojno steklo med mano in receptorjem. Presenetil pa me je sam receptor. Možakar srednjih let, indijskega rodu, ki se je takoj, ko je izvedel da prihajamo iz Evrope, spustil v debato o Brexitu, za katerega so se Britanci odločili ravno v tistih urah. Po kratki debati, sta se najmlajša takoj leno zleknila na posteljo, z Martinom pa sva se odpravila v bližnjo trgovino, kjer sva doživela prvi manjši kulturni šok. V trgovini velikosti ljubljanskega Leclerca, sva bila edina belca. Neprijetno? Niti približno. Nobenemu se nisva zdela niti približno zanimiva, nama pa je bila veliko bolj, kot vsi ljudje drugih ras, zanimiva katastrofalna izbira hrane. V dobre pol ure sva napolnila voziček, a nama ni uspelo zapraviti več kot 30$. Na žalost je bil to odraz kvalitete, ki se v celem mesecu ni izboljšala. Po opravljenem prvem nakupu in večerji smo ob zvokih prometa iz bližnje ceste premlevali kaj vse nas čaka v naslednjih 27 dnevih in se malo pred polnočjo odpravili v posteljo. Na mojo veliko žalost tudi v presenetljivo udobni postelji nisem uspel zaspati in sem naslednje štiri ure preživel ob gledanju televizije, večinoma reklam.
sobota, 25. junij 2016
Malo po četrti uri zjutraj so se počasi začeli prebujati tudi ostali trije. Še dobro, saj nas je ta dan čakala ena izmed daljših voženj, v dolžini 650 km in sicer od Los Angelesa prek narodnega parka Death Valley (Dolina Smrti) do kampa na gori Charleston v bližini Las Vegasa. Malo po peti uri zjutraj smo krenili na pot. Prva postojanka je bil Walmartov Supercenter v 130 km oddaljenem mestu Lancaster. Tu nas je čakala kamp oprema, ki smo jo naročili prek interneta. Ta poteza se je na žalost izkazala za napako. Kljub temu, da je bila trgovina odprta že ob šesti uri zjutraj, smo naročeno blago lahko prevzeli šele po deseti. V že tako izjemno natrpanem dnevu, smo hitro izgubili še dodatne štiri ure. Nerealno je pričakovati da bo cel mesec minil brez zapletov, a dva zapleta v prvih dveh dnevih nista bila najbolj prijetna. Hvala bogu smo nanju pozabili takoj ko smo se nekoliko približali Dolini Smrti. Pokrajina med Los Angelesom in Dolino Smrti je bila precej pusta in enolična, a nam izjemno zanimiva saj se od naše domače pokrajine ekstremno razlikuje. Še predno smo prispeli do parka, nam je uspelo prekršiti dogovor ob najemu avtomobila, saj se je asfalt iznenada končal in pot smo morali nadaljevati po makadamu. Makadam se je po dobrih 8ih kilometrih končal, saj smo morali zaviti iz poti, ker je bila cesta po kateri smo planirali vstopiti v park zaprta zaradi poplave (!!!). Ko smo vstopili v narodni park, je puščava postala izjemno »živa« in razgibana, celotno izkušnjo pa je dopolnilo, neverjetno prijetnih 46 stopinj. Vročino smo prvič resno izkusili v »vasi« Stovepipe Wells, kjer smo kupili čudovito stvar, ki se imenuje
America the Beautiful. Ta kartica, za katero je potrebno odšteti 80$, vam (vsem potnikom enega osebnega vozila) tekom enega leta, omogoči vstop v vse narodne parke in na vsa rekreacijska območja pod nadzorom zvezne vlade. Pot smo nadaljevali mimo peščenih sipin
Mesquite Flat Sand Dunes, ki smo jih bili zaradi zamude primorani izpustiti. Izpustiti smo morali tudi območje
Badwater Basin (najnižja točka Severne Amerika in območje z najvišjo izmerjeno temperaturo na svetu 56,7 stopinj) in slikovit
Artist's Drive and Palette.
 |
| Zabriskie |
Tako je bila prva prava postojanka dneva območje
Zabriskie Point, del gorovja Amargosa, ki nam je postregel s čudovito erodiranimi pobočji in 500 metrov dolgim sprehodom, ki je bil zaradi temperatur bolj podoben srednje napornemu pohodu. Na parkirišču pri razgledni točki smo hitro ugotovili zakaj Američani pobirajo vstopnino za vstop v narodne parke. Sredi izredno vroče puščave je stalo lepo kompostno stranišče, iz katerega se na moje veliko začudenje, niso širile nikakršne neprijetne vonjave. Pot do razgledne točke je bila široka in asfaltirana in je omogočala dostop tudi starejšim in invalidom. Ob poti pa so stale urejene klopce in informativne table. Ko vidiš da tvoji dolarji pripomorejo k urejenosti in boljši izkušnji, veliko lažje plačaš za vstop v naravno območje, čeprav se nam glede na domače izkušnje to zdi nekoliko nenavadno. Naslednja in na žalost zadnja postojanka v Dolini Smrti je bil vrh
Dante's View, ki je s svojo višino 1668 m ponudil prijetno ohladitev in čudovite poglede na velik del Doline Smrti. Od tu se nam je pogled raztezal vse od najnižje točke v dolini
Badwater (-86 m), do najvišjega vrha Doline Smrti, 3366 m visokega
Telescope Peak-a. Tu smo se šele začeli zavedati kako velik je dejansko ta narodni park in kakšne ekstreme nam ponuja. Zaradi velike vročine pogledi sicer niso bili optimalni, a vendar dovolj dobri da smo dobili majhen vpogled v svet, ki se od naše domače pokrajine razlikuje, kot se od Zemlje razlikuje Mars. Ura se je počasi bližala pol šesti, nas pa je še vedno čakalo slabih 220 km vožnje do kampa
Fletcher View. Hitro smo nadaljevali z vožnjo, a kmalu za vstopom v zvezno državo Nevada, je bila potrebna menjava voznika, saj so se mi končno začeli kazati znaki pomankanja spanca. Od vstajanja ob 6ih zjutraj 23. junija, je minilo 69 ur. V tem času smo iz Novega mesta pripotovali do Los Angelesa in prevozili 500 km, spal pa sem vsega skupaj pol ure. Vozniški položaj je prevzel Martin, jaz pa sem na sovoznikovem sedežu hitro zaspal. Zbudil sem se tik pred kampom, kamor smo prispeli malo pred osmo uro zvečer. Oskrbnik kampa nas je že nestrpno pričakoval. Lepo nas je pozdravil, malo povprašal o našem potovanju in nam ponudil drva. Drva smo seveda zavrnili, saj smo nenazadnje v puščavi. Hitro smo postavili šotore in pripravili večerjo, nato pa utonili v globok in zaslužen spanec. Sredi noči smo se začeli drug za drugim zbujati in iz avta vleči vse, kar smo lahko uporabil kot pregrinjala (spomni se prijaznega gospoda, ki ti je ponudil drva). Zaradi velike utrujenosti prejšnjega dne, mi je povsem ušlo iz glave, da se sicer res nahajamo sredi puščavske pokrajine ampak na višini 2144 m. To pa je pomenilo, da so se nočne temperature spustile vse do 11 stopinj, kar je za naša povsem razgreta telesa pomenil kar precejšen šok. Kljub temu, se je taborjenje že prvo noč izkazalo za pravo odločitev. Iz motelske sobe, nas zjutraj zagotovo ne bi pričakal tako lep pogled.
nedelja, 26. junij 2016
Drugi dan našega nomadskega življenja se je zaradi nizkih temperatur začel že malo po šesti uri zjutraj. Po hitrem zajtrku smo pospravili šotorišče in odbrzeli nazaj v dolino, proti bolj prijetnim 40 stopinj. Z gore
Charleston smo se po obrobjih Las Vegasa odpeljali proti zavarovanem območju
Red Rock Canyon.
 |
| Red Rock Canyon |
Tu smo se prvič srečali s čudovitim rdečim kamenjem, ki nas je v različnih variacijah spremljal naslednja dva tedna. Skozi območje vodi enosmerna, panoramska cesta, ki nam je postregla s čudovitimi pogledi na raznorazne kamnite formacije. Kljub temu da je cesta enosmerna, se na njej nismo mogli popolnoma sprostiti, saj so nas znaki vse skozi opozarjali na nevarnost želv (!). Red Rock Canyon poleg svoje lepote ponuja čudovite plezalne in pohodniške možnosti, katere pa smo izpustili, saj smo dan namenili počivanju. Pot smo nadaljevali proti meji z zvezno državo Arizono in slavnemu jezu Hoover Dam. S svojimi 221 m višine, je jez sicer šele na 29. mestu najvišjih svetovnih jezov, a kljub temu vreden obiska. Kratek sprehod nas je popeljal prek mostu iz katerega se nam je odprl čudovit pogled na to masivno betonsko strukturo in čudovite dvobarvne kamnite vzpetine nad njim. Bela barva kamnim nam kaže koliko je gladina jezera Mead upadla od leta 1983. Ogled jezu bi lahko nadaljevali v njegovi notranjosti, a smo se soglasno odločili, da se hitro vrnemo proti Las Vegasu, saj smo na poti proti jezu, ob cesti pri hotelu in kazinu katerega imena se več ne spomnim, opazili ogromno tablo, ki nas je vabila na samopostrežni bife za 7$ po osebi. Te priložnosti vsekakor nismo smeli zamuditi. Hrana je bila daleč od kvalitete, ki smo je vajeni doma, a dovolj okusna da nam ni bilo žal obiska. Po kosilu se je Mr. Blackjack (Matej) takoj zapodil do avtomatov, ostali pa smo se sprehodili do trgovinice s spominki, kjer je italijanska prodajalka, Martina takoj sprejela za svojega in ga ni hotela spustiti od sebe. Ko nama je z Nejcem uspelo rešiti Martina in Mateja iztrgati iz tesnega prijema avtomatov, smo se odpravili proti Las Vegasu, kjer nas je čakala soba v hotelu Silver Sevens (50$). Na poti do hotela smo se, kot pravi moški, ustavili v muzeju slavnega Carol-a Shelby-ja, ki pa nas je bridko razočaral. Nihče izmed nas se ni pretirano veselil obiska Las Vegasa, zato smo opravili z obvezno stvarjo, vožnjo pa slavnem Strip-u in se napotili proti hotelu, kjer smo naslednjih 6 ur prelenarili ob bazenu s pivom v roki. Martin si je hitro »našel prijatelja«. Možakarja sumljivega videza, z imenom Angel Gutierrez, za katerega se je čez nekaj časa izkazalo da je 10 let presedel v zaporu zaradi umora. Do nas je bil izjemno prijazen in popolnoma neškodljiv (med drugim je tudi izgubil polaganje rok z našim Nejcem), predstavil pa nam je tisto temačnejšo stran življenja v ZDA, tolpe in kriminal. Lenobni dan smo z zadnjim pivom zaključili ob enih ponoči.
ponedeljek, 27. junij 2016
Po lenobno preživeti nedelji, nas je v ponedeljek zopet čakal naporen dan, ki pa je vseboval tudi prvi vrhunec potovanja. Narodni park
Zion. Las Vegas smo zapustili malo pred deveto uro zjutraj in se po novi dolgočasni cesti odpeljali proti državnemu parku
Valley of Fire (Dolina Ognja). Vožnja je bila zelo podobna tisti izpred dveh dni. Pusta, nezanimiva pokrajina, ki se je ob približevanju parku spektakularno spremenila. Najbolj zanimiva stvar pri vožnji po Interstate-ih v tem delu sveta, so ogromne količine ostankov razcefranih pnevmatik na robu cestišča. Dolina Ognja je državni park, kar pomeni da spada pod okrilje zvezne države Nevade in ne zvezne vlade. Je najstarejši in največji park v Nevadi. Ob vstopu v park nas je pričakala samopostrežna postaja, kjer je bilo potrebno plačati vstopnino (10$). Denar skupaj z izpolnjenim obrazcem vtakneš v kuverto, ki jo odložiš v nabiralnik. Sistem, ki v našem okolju ne bi nikoli deloval. V parku nas je pričakala pokrajina čudovitega rdečega kamenja, okamenela drevesa in starodavni indijanski petroglifi.
 |
| Valley of Fire |
Kljub izjemni vročini (43 stopinj) smo se odločili da krenemo na 2 km dolg pohod, do formacije, imenovane
Fire Wave (Ognjeni val). Pot nas je prek kamenja in mehkega peska, kmalu pripeljala do območja, kjer naravni vzorci v kamenju poskrbijo, da se vam resnično zdi, da stojite sredi ognjenih valov.
 |
| Fire Wave |
V slabi uri nismo srečali niti ene žive duše in tako prvič izkusili popolno tišino in samoto, ki je tako pogosta v puščavskih predelih Nevade, Utah-e in Arizone. Preostali del parka smo zaradi vročine samo prevozili, a tudi to je bila posebna izkušnja, ki nam bo za vedno ostala v spominu. Kmalu za tem ko smo zapustili Dolino Ognja, smo zapustili tudi Nevado. Po kratki vožnji skozi Arizono, smo prispeli do zvezne države Utah in s tem zamenjali tudi časovni pas. Pacifiški čas se je umaknil gorskemu in tako smo bili le še 8 ur v zaostanku za Slovenijo. Utah mi je kot celota predstavljala eno izmed najpomembnejših destinacij tega potovanja, saj se tu nahajajo narodni parki Zion, Bryce Canyon, Capitol Reef, Arches in Canyonlands. Prva destinacija v tej zvezni državi je bil park Zion. Glavna »atrakcija« parka je seveda kanjon
Zion Canyon, mi pa smo z ogledom parka pričeli na njegovem najbolj oddaljenem predelu in sicer kanjonih
Kolob Canyons, ki se nahajajo dobrih 60 km severno od osrednjega dela parka.
 |
| Kolob Canyons |
Do njih nas je pripeljal nov odsek Interstate-a, ki pa je bil obkrožen z drugačno pokrajino kot smo bili vajeni v prvih dneh našega potovanja. Golo kamenje z redkim grmičevjem se je umaknilo travi, gostemu grmičevju in nizkemu drevju. Ko smo prispeli do vhoda v območje Kolob Canyons, nas je tam pričakalo simpatično presenečenje. Cesta ki pelje proti najvišji razgledni točki, je bila nežno škrlatne barve in se je popolnoma ujemala z več kot 600 m visokimi pečinami, vrezanimi v zahodni rob planote Kolorado. V kanjonih Kolob smo se zamudili manj kot uro, a se je zaradi čudovitih razgledov, zagotovo splačalo narediti 120 kilometrski ovinek. Med vračanjem proti kanjonu Zion, je Martin ob cesti že od daleč zagledal kuliso iz zgodovinskega divjega zahoda in postanek nam ni ušel.
Zadeva je bila sicer namenjena izključno turistom in je bila daleč od zgodovinske točnosti, vseeno pa je ponudila zanimiv vpogled v zgodovino območja. Makete starega mesteca z ječo, banko in salonom, so bile dopolnjene z zgodovinskimi vozovi in trgovino s spominki, ki je bila založena s presenetljivo velikim številom ne kičastih artiklov. Kljub zanimivi izbiri, smo trgovino zapustili praznih rok. Kmalu smo se približali reki
Virgin, krivki za nastanek čudovitega kanjona Zion in kulisa je postajala spektakularnejša z vsakim prevoženim kilometrom. Nestrpno smo pričakovali tisti zadnji ovinek, za katerim se nam bo odprl pogled na kanjon. Dočakali smo ga v majhnem mestecu
Springdale (548 prebivalcev), ki meji na sam park. Na obeh straneh mesteca so se dvignili čudoviti, rdeče beli vrhovi, poraščeni s kontrastnim zelenjem in že prvi pogled na park je upravičil moja visoka pričakovanja. Pred samim vstopom v park, smo se ustavili v manjši trgovinici/lokalu in ob prijetnih večernih temperaturah, s hladnim pivom v rokah, občudovali spektakularno kuliso, ki nas je obdajala. Svetloba je počasi začenjala izginjati, zato smo v družbi srnice pohiteli s postavljanjem šotorov v kampu Watchman v samem parku in polni pričakovanj, zgodaj utonili v spanec. Jutri nas čaka naporen, pohodniški dan.
torek, 28. junij 2016
Tokrat nas iz šotora ni pregnal mraz, kljub temu da se nočne temperature v vročih poletnih mesecih spustijo do 14 stopinj. Prebudilo nas je sonce, ki se je izza gore
Watchman prikradlo do naših šotorov in naznanilo nov, lep dan. Nikoli še nisem začel dneva s tako lepimi pogledi kot tokrat. Proti vzhodu se je bohotil mogočni Watchman, proti zahodu pa gori
Kinesava in
West Temple. Tudi hrana v takšnem okolju tekne veliko bolj kot v domači kuhinji in ameriški toast je imel prvič okus po dobrem kruhu. Po zajtrku in kratki debati o stvareh, ki nas čakajo danes, smo se peš odpravili proti Centru za obiskovalce, kjer smo počakali avtobus.
 |
| Center za obiskovalce |
Cesta v sam kanjon je v času glavne sezone zaprta za promet, kar je nedvomno dobra odločitev, saj park dnevno obišče okoli 20 000 ljudi. Avtobusne linije so zelo dobro organizirane, postojanke pa opremljene z vsemi potrebnimi informacijami. V najslabšem primeru se na avtobus čaka približno 20 minut. V kanjonu Zion smo imeli na razpolago številne aktivnosti, od lenobnega poležavanja ob reki Virgin, do izredno napornih večdnevnih pohodov.
 |
| Reka Virgin, Zion Canyon |
Odločili smo se za nekaj krajših pohodov, ki so nam lepo predstavili sam kanjon. Z avtobusom smo se odpeljali do hotela Zion Lodge, kjer se začne pot
Emerald Pools, ena izmed klasičnih poti Zion-a. Pot sledi majhnemu, bujno zaraščenemu potočku, ki se prek pečin zliva proti dnu kanjona in sproti ustvarja majhne bazenčke. Prava oaza sredi puščave, kljub temu da poleti nivo potočka precej upade in se majhni slapovi spremenijo v komaj viden curek vode. Pri hotelu Zion Lodge smo prečkali leseno brv in začeli s hojo po desnem bregu reke Virgin. Okolica je postajala čedalje bolj zelena, pot pa nas je hitro pripeljala do velike niše, preko katere sta padala dva »slapova« do bazenov pod nami (Lower Emerald Pools). Tu je pot postala nekoliko težja, saj smo se začeli vzpenjati proti vrhu pečine pod katero smo se ravnokar sprehodili. Na vrhu pečine dva potočka, ki oblikujeta slap, sestavljata naslednje bazenčke (Middle Emerald Pools). Zadnji del poti, ki vodi proti zadnjemu bazenu (Upper Emerald Pool) je najtežji, saj ga sestavljajo strmi, peščeni vzponi. Vsak ki se je že vzpenjal po naših meliščih, ve kako duhomorna je lahko taka hoja. Ko smo prispeli do vrha, je bil ves trud poplačan. Zgornji bazen se nahaja ob vznožju 90 metrov visoke pečine in je obkrožen z velikim številom balvanov in manjših dreves, ki so nam ponudila prepotrebno senco. Ta okolica kot kaže odlično odgovarja vevericam, saj jih je bilo tukaj skoraj več kot samih kamnov. Ko smo sedeli v senci in občudovali igrive veverice, ki so si na vsak način želele priberačiti nekaj za pod zob (po celem parku stojijo table, ki obiskovalcem prepovedujejo hranjenje živali), so se od nikoder pritepli grozeči, nevihtni oblaki. Na srečo je vse skupaj ostalo pri samih grožnjah, kar pa je bilo dobrodošlo, saj je neizprosna vročina za preostanek dneva nekoliko popustila. Sredi spusta smo zapustili pot po kateri smo se vzpeli in se podali na pot
Kayenta Trail, ki nas je ob zahodni pečini kanjona pripeljala do vznožja slovitega
Angel's Landinga (na katerega se nismo povzpeli ker smo reve) preden smo se po njej vrnili do območja Grotto.
 |
| Angel's Landing |
Pot je bila veliko manj obljudena kot prejšnja in tako smo lažje občudovali čudovite poglede, ki so se razprostirali za vsakim zavojem. Ko smo prispeli do območja
Grotto, smo počakali na avtobus, s katerim smo se odpeljali do zadnje postaje (Temple of Sinawava), globoko v kanjonu. Tu se glavni kanjon zoži, pečine pa se dvignejo visoko proti nebu. Nejc je bil nekoliko razočaran, saj je pričakoval tempelj, ostali pa smo bili več kot zadovoljni s pogledi na visoke pečine in reko obkroženo z bujnim rastlinjem. Ob reki poteka nekoliko osladno poimenovana pot
Riverside Walk, ki pa je bila definitivno vredna dobre ure našega časa, saj nas je popeljala skozi čudovit predel kanjona, polnega visečih vrtov in dreves obkroženih z visokimi »jokajočimi« stenami, ki hranijo to bujno rastlinstvo. Pot se konča na območju, kjer se kanjon toliko zoži, da ob reki ni več bregov po katerih bi lahko hodili. Tu se začne veliko težji pohod
The Narrows. Zaradi neprimerne obutve smo ga bili primorani prihraniti za naslednji obisk parka Zion. Ura se je počasi približevala poznemu popoldnevu zato smo se z avtobusom odpravili proti kampu, saj je Matej ta dan praznoval rojstni dan in nam je obljubil nekoliko obilnejšo večerjo. Ker pa smo imeli še nekaj časa, smo se odločili za še zadnji, krajši pohod po poti
Pa'rus. Pot je poimenovana po besedi Indijancev Paiute za brbotajočo vodo in je ena izmed najlažje dostopnih poti v parku. Je tudi edina pot na katero je dovoljen dostop kolesarjem in hišnim ljubljenčkom. Kot taka je predstavljala idealen sprehod za zaključek napornega dne. Pot nas je po levem bregu reke pripeljala do kampa, vseskozi pa nam je nudila pogled na čudovito goro Watchman.
 |
| Pogled na Watchman |
Po kratkem počitku v kampu, smo se odpeljali proti trgovini, kjer smo izbrali štiri steak-e, nato pa se prepustili čakanju na obljubljeno večerjo. Tudi ta večerja ni minila brez manjšega šoka, saj smo si poleg steak-ov privoščili tudi kumare, katerih okus pa je bil na žalost veliko bližje lubenicam kot kumaram, ki smo jih vajeni. Iz dneva v dan nam je postajalo bolj jasno, da je hrana, ki si jo lahko privošči velika večina ljudi v Združenih Državah slaba. Slaba hrana pa nikakor ni mogla pokvariti vseh čudovitih stvari, ki smo jih videli in doživeli do sedaj.
Zapis in fotografije: Sašo Mikec
