Vsakič, ko v Ljubljani zapade prvi sneg, podivjam od veselja in se zapodim na tiste taskrivne stopnice na poti na Ljubljanski grad. Najlepši pogled na pobeljene strehe se razprostira prav tam in še posebej čarobno je ko skozi jutranje meglice prodirajo prvi sončni žarki (ki sva jih tokrat žal zamudila).
Ob Ljubljanici sva se nato sprehodila skozi mesto ...
... in ves čas občudovala v tišino zavito prestolnico.
Na žalost so se kaj kmalu nad mestom razprostrli gmotni oblaki.
Sprehodila sva se še skozi Tivoli ...
... ter se premražena vrnila domov.
Objavite komentar