Sosednja dolina Grbaj in ravno tako dostopna iz Gusinj je Ropojana. Na poti do te lepotice se lahko ustavite pri Alipašinih izvirih, ki se stekajo v reko Vrujo, nato pa z avtom nadaljujete do vasi Vusanje, kjer boste morali parkirati, če nimate zares zmogljivega terenca. Pohod do konca Ropojane je mnogo daljši od tistega v Grbaji, a nič manj lep, čeprav se pokrajina le postopoma odkriva. Že po kakšnem kilometru se lahko ustavite pri še enem biseru teh krajev: Oko Skakavice. Gre za kraški izvir s kristalno čisto vodo sinje modre barve. Dejansko spominja na oko, ki je ob robu rjavo-zeleno, na sredini pa zaradi velike globine prehaja iz modre v črno.
Midva sva se po tej dolini napotila predvsem zaradi ledeniškega Ropojanskega jezera, tik pred mejo z Albanijo. Na turističnem uradu so nama ta pohod toplo priporočali, kot enega lažjih (višinskih metrov res ni več kot 300), za užitek, ki se maksimizira prav na koncu, ob pogledu na enega lepših jezer daleč naokrog. Z romantično idejo kampiranja ob njegovem robu in prijetnega bujenja s pogledom na najvišje gore, sva se polna energije, kljub enemu že opravljenemu in napornemu pohodu tisti dan, natovorila z vso opremo in pogumno zakorakala na pot. Pa ni bila tako lahka niti kratka, kot je izgledala na zemljevidu in počasi sva se že bala, da ne bova prispela do jezera pred nočjo. No, vsaj izgubiti se nisva mogla, ker pot poteka večinoma naravnost, po res slabem kolovozu na sredini doline. Že močno utrujena sva končno prispela na vrh še zadnjega vzpona skozi gozd in navdušeno pričakovala pogled na jezero, ki pa ga ni bilo. Morda je malo manjše, sva sklepala, in naredila še nekaj korakov bližje. Pa ga kar ni bilo. Spustila sva se vse do dna kotline, ko sva končno dojela, da jezera prav zares ni nikjer. Neverjeten občutek, ko ti Google, glede na lokacijo, kaže, da stojiš sredi jezera, ti pa si čisto suh. Čofotala sva, skakala in se špricala pa nisva bila prav nič mokra. Noro!
Nič, vsaj okolica je bila prelepa, le da so gore objemale travo, namesto vode. In glede na ves trud in pozno uro, nama ni preostalo drugega, kot da se utaboriva in prenočiva na najbolj odmaknjenem travniku v Črni Gori. Ko se je znočilo, si nisva več upala iz šotora in prav nič mirno nisva spala, ko sva imela v glavi opis živalskega sveta v narodnem parku Prokletije: kače, kuščarji, zajci, merjasci, volkovi in medvedi. Brez heca, Prokletije so prava divijina. In daleč okoli naju ni bilo nobene civilizacije. In spet nihče ni vedel, kje sva in kaj počneva (kar je bilo po eni strani dobro, glede na to, da sva brez dokumentov divje kampirala na albanski meji). Aja, pa še salamo sva imela pri sebi! Sicer sva jo zavila v tri vrečke, vrečke pospravila v manjši nahrbtnik, tega pa še v večjega in pokrila s spalko. Ampak vseeno.
Dobro jutro sta nama zaželela domačina na oslih, ki sta prijahala iz Albanije. Potem pa sva bila spet sama, da sva se po mili volji sprehajala po jezeru in fotkala gore v okolici. Spet srečna, ker sva še vedno živa, sva hitro pospravila šotor, preden naju kdo prijavi, in odkorakala nazaj proti avtu. Bolj sproščena in ob lepši svetlobi, kot prejšnji dan, sva opazovala dolino z novimi očmi in ugotovila, da je prav posrečena in lepa. Polna je gozdov in livad, kamenja, vode in najrazličnejšega travniškega cvetja, med katerim sva pogosto našla tudi nadvse okusne gozdne jagode. Zajtrk prvakov! Na poti sva srečevala tudi cele skupine pohodnikov. Večinoma tujcev, ki so najeli lokalne vodiče in osle, da so jim nosili prtljago. Očitno moraš biti res Slovenec, da si dovolj pameten, iznajdljiv in naiven, da se greš izgubljat po črnogorski divjini, brez spremstva, brez pomoči in s salamo v žepu!