Ojstrica je gotovo ena lepših gora v Sloveniji, pohod na njo pa odlična ideja za poldnevni izlet, ki se hitro lahko spremeni v celodnevnega, če ste Miha & Alja in se znate izgubiti tudi na najlepše označenih poteh!
Tako je, časa sva imela eno dobro dopoldne, domov pa sva prišla malo pred sončnim zahodom, kljub temu, da pot na vrh traja dobre 3 ure in nekaj manj nazaj.
Šla sva z južne strani, saj so poti iz Logarske doline bistveno zahtevnejše in je priporočljiv komplet za samovarovanje, ki pa ga zaenkrat še nimava (zbirava pa že dnarčke!). Tako sva parkirala pod planino Podvežak, do katere vam lahko pot iz Ljubljane vzame kar nekaj časa, čeprav je na zemljevidu bližje, kot recimo Vršič.
Pot s parkirišča najprej vodi najprej do lepe koče na planini Podvežak, nato pa se strmeje vzpne skozi gozd in se nadaljuje z rahlimi vzponi in spusti skozi ruševje ob vznožju Deske in Tolstega vrha, vse do sedelca na 1900 m, od koder se ponuja krasen razgled na planino Korošica s Kocbekovim domom.
Celotna pot je nezahtevna in prav prijetna. Še najbolj naju spominja na pohod s Planine Jezerca do Kompotele in Košutne.
S sedelca se torej lahko spustite do koče in se malo okrepčate, midva pa sva dobro ogreta raje krenila v smeri Male Ojstrice, ki sva jo dosegla po 15 minutah in se še drugič letos pofočkala pri Aljaževem stolpu, čeprav malo manjšem.
Z Male Ojstrice na dobrih 2000 m se pot nekaj časa vije po grebenu, s katerega se odpirajo razgledi na jug na Korošico in na sever na Robanov kot, daleč pod prepadnimi stenami obeh Ojstric. Nato zavije bolj pod južna pobočja Ojstrice, kjer se začne tehnično zahtevnejši del poti. A še vedno gre za teren, ki ga s pomočjo nekaj klinov lahko premaga vsak in hitro sva napredovala na gorski greben, po katerem sva se v nekaj minutah skozi skale prebila do najvišjega vrha dneva, Ojstrice na 2350 m.
Uživala sva v igri oblakov nad bližnjo Planjavo in Rinkami v daljavi, pod nama pa se je vila prelepa Logarska dolina. V družbi kavk in pohodnikov s pretežno savinjskim naglasom (česar zaradi pretežnega obiskovanja Julijcev res nisva navajena) je čas hitro minil.
Z vrha se lahko spustite po gruščnati poti direktno na Korošico in se spet ustavite v Kocbekovem domu. Midva sva se sita podala raje kar po isti poti nazaj, ker je mnogo bolj slikovita. In res sva zaradi stalnega ustavljanja, zaradi fotografiranja in poziranja, rabila za spust celo več časa, kot za vzpon.
Potem pa sva se še stotič doslej znašla na točki, kjer sva skoraj soglasno rekla: "čaki, tega dela poti se pa ne spomnim ..." In kot ponavadi, sva to spet ugotovila na mestu, kjer se zdi lažje nadaljevati v dolino in upati na najboljše, kot laziti nazaj v breg in iskati markacije, ki sva jih zgrešila. Vendar je pot kmalu postala brezpotje, nato se je spremenila v skakanje med jamami in ruševjem, dokler se ni dokončno končala s prepadom in dokončnim sprijaznenjem, da se bo pač treba obrniti nazaj. Tako sva kar nekaj časa čarala in iskala možne poti sredi ruševja in se na koncu spustila po suhi strugi, polni kamenja, ki naju je vendarle pripeljala pod vznožje sedelca, od koder sva spet lahko nadaljevala po označeni poti v dolino.
A nič ne de, imela sva se skrajno fino, vzpon na Ojstrico pa brez slabe vesti priporočava prav vsakomur, ki bi se rad naužil čistega zraka in lepih razgledov po ne preveč naporni poti.
Objavite komentar