V zadnjih izdihljajih poletja sva se na prelep in vroč avgustovski dan podala Posočju naproti. Peljala sva se po ozkih in ovinkastih cestah cerkniškega hribovja, kjer sva ubirala bližnjice in občudovala kraje, za katere sploh nisva vedela, da obstajajo. A v zraku je bilo čutiti napetost. Pa niso bile krive neznane poti, ampak pot v neznano.
Ta dan sva namreč pustila fotoaparate in skrbi doma, šla sva skoraj povsem brez načrtov in se prepustila zamislim in očem fotografinje Maje Tsolo. Za naju, ki tako rada načrtujeva in fotografirava, je bil to precej nelagoden položaj. Res sva vajena imeti stvari pod kontrolo in biti svobodna, svoja. Res uživava, ko pobegneva v naravo in se počutiva zares sama, skupaj, v svojem elementu, v svojem svetu. Zdaj pa sva prvič vzela nekoga s sabo in mu celo prepustila proste roke, naj z nama počne, kar hoče.
Vendar se je izkazalo, da si ne bi mogla izbrati boljše osebe za nekaj takšnega. Bolje rečeno, si je Maja izbrala naju že pred časom, zdaj, ko je priletela iz Londona, kjer sicer ustvarja in živi s svojo nadvse simpatično družino, pa smo končno lahko uresničili načrte in skupaj preživeli popoldne. Že na začetku naju je sezula s svojo prijaznostjo, odprtostjo in pozitivno energijo. Naenkrat sva spoznala, da so bile vse skrbi odveč in da sva lahko v njeni družbi res sproščena.
Ker so dnevi že občutno krajši, med visokimi hribi in gorami Posočja pa svetlobe še prej zmanjka, smo se morali zadovoljiti s samo dvema lokacijama. Prvo je izbrala Maja. Podali smo se v dolino Lepene, se peljali mimo sicer čudovitih, a žal izredno obljudenih, korit Soče in naprej do Šunikovega vodnega gaja. V dolini Lepene sva bila že večkrat, a ne veva, kako sva lahko vedno zgrešila ta biser narave. Sončne svetlobe v tej umaknjeni dolini že ni bilo več, a je bilo vseeno lepo in Maji je uspelo narediti nekaj super fotk, čeprav je imela verjetno kar dosti dela z najino zadržanostjo in nesposobnostjo poziranja na začetku. Ni se bilo enostavno povsem sprostiti že prvo minuto, ko je Maja potegnila fotoaparat iz svoje torbe, še težje si je bilo izkazovati ljubezen in se poljubljati, kot da sva sama, ko pa sva vedela, da vsak najin gib spremlja en ogromen objektiv. Navijanje in žvižgi mimoidočih turistov tudi niso najbolj pomagali. Vendar je bilo iz minute v minuto lažje in na koncu naju je morala že malo brzdati, da se nisva ves čas smejala in lupčkala.
Čas nas je začel preganjati in morali smo se podvizati, če smo hoteli ujeti sončni zahod na lokaciji, ki sva jo izbrala midva - eden najinih najljubših krajev v Sloveniji sploh - Mangartsko sedlo. Maja, kljub temu, da je mladost peživela tako blizu Mangarta, še ni bila tam gor. In gotovo ji ni bilo najlažje, ko smo nadpovprečno hitro premagovali višince in ovinke ter srečevali avtomobile na ozki magartski cesti.
Sonce nam je kljub trudu spet ušlo, a je bilo vseeno čarobno. Turisti in pohodniki so se s koncem dneva že vsi pobrali v dolino, tako da smo imeli celotno sedlo samo zase. Pogled proti Posočju je razkrival igro oblakov, še vedno obarvanih od zahajajočega sonca, pogled proti Italiji in Avstriji pa je grozil s temnimi oblaki in občasnimi strelami. Bližala se je nevihta in konec zadnjega vročinskega vala letos.
Mi pa smo se podili gor in dol po sedlu in kar nismo vedeli, kje vse bi se pofotkali. A Maja je znala zbrati misli in naju usmerjati, kot da je na sedlu doma. Dnevne svetlobe je bilo vse manj, a smo se obnašali, kot da je ne bo nikoli zmanjkalo.
Z Aljo sva zaprtih oči ležala v travi in prishlunila tišini, ki jo je vsake toliko zmotil zaklop fotoaparata. Naslednjo minuto sva se že divje smejala in se zaman trudila biti resna. Oprosti, Maja!
Čez nekaj trenutkov sva že sedela na robu prepada, objeta, opazujoč oblike bližnjih vrhov, ki so naju spominjali na divje vrhove Dolomitov. In potem sva se spet podila po sedlu in se vrtela, kot da sva ujeta v času in ne bova nikoli padla nazaj v resničnost. Maja pa je skušala kar najbolje izkoristiti čas in svetlobo, medtem ko je lovila dva razposajena otročaja sredi gora.
Dan je ob vseh dogodivščinah in pogovorih o fotografiranju in še bolj o Majinem izjemno razgibanem in zanimivem življenju kar naenkrat minil. Spustili smo se nazaj v dolino in se poslovili v upanju, da se spet kdaj vidimo in naredimo še kakšen daljši izlet. Nato pa sva se skozi nevihtne oblake pripeljala na Vršič in skočila v toplo zavetje Erjavčeve koče še tik pred prvimi deževnimi kapljami. Popoln dan!
Upava, da ste uživali v rezultatih našega fotosešna. Midva sva navdušena! Nad fotografijami in nad Majo. Vi pa si oglejte še Majin Instagram, kjer lahko uživate ob njenih izdelkih in jo pogumno kontaktirajte, če tudi sami želite čarobne trenutke za vedno ujete na fotografijah.
Avtorica vseh objavljenih fotografij je Maja Tsolo
Objavite komentar