O Hamburgu vam imava toliko za povedat in toliko lepih fotografij za pokazat, da vam bova vsebino razdelila na več lažje prebavljivih delov. Tokrat boste spoznali splošni oris mesta in pokukali v del mesta, po katerem je Hamburg tudi najbolj znan - pristanišče.
Hamburg je drugo največje mesto v Nemčiji, s skoraj toliko prebivalci, kot jih ima Slovenija. Bolj je znan tudi kot drugo največje pristanišče v Evropi. Prav iz Hamburga je pred več kot sto leti emigriralo na desettisoče evropejcev v obljubljeno deželo na drugi strani Atlantika. In, kot zanimivost, prav zaradi tega se številka ena med hitro prehrano danes imenuje hamburger. Sicer ima jed korenine v Mongoliji in Rusiji, toda njujorški gostinci so v tistem času prav zaradi hamburškega pristanišča prišlekom ponudili popularni evropski zrezek iz mletega mesa s kruhom in kumaricami ter ga poimenovali hamburger, da bi se ljudje v novi deželi počutili bolj domače in seveda vrgli kakšen dolar več iz denarnice za to vrhunsko specialiteto. Ostalo je seveda zgodovina. Medtem pa je mesto Hamburg pridno raslo in postalo eno najbogatejših mest v Evropi, kot sva presenečena ugotovila, pa tudi eno najlepših!
Mesto je zraslo okoli pristanišča ob reki Labi, oziroma Elb po nemško, več kot 100 kilometrov stran od Severnega morja, in je močno zaznamovano z vodo. Zaradi reke s številnimi pritoki in jezera Alster v središču mesta, je Hamburg s svojimi kanali celo bolj podoben Benetkam, kot Stockholm, Amsterdam ali Peterburg. Ste vedeli, da ima Hamburg največ mostov v Evropi? Kar 2500 jih lahko najdete, gradijo pa vedno nove in nove. Podnebje je zaradi bližine Severnega morja podobno, kot v Angliji, a Hamburg kljub pristanišču, industriji in kislemu vremenu, nikakor ni sivo mesto! Nasprotno, je pravi navdih za romantične turiste, ki se radi izgubljajo v starih mestnih ulicah, obenem pa tudi za ljubitelje sodobne arhitekture, ki se ne bodo mogli nagledati modernih mojstrovin, ki v Hafen City-ju rastejo kot gobe po dežju.
Mesto je tudi polno parkov in zelenja - razen v strogem centru, so vse ulice polne drevoredov, vsaka večstanovanjska ali navadna hiša ima pred vhodom manjši vrt, zadaj pa še enega večjega, pogled skozi okna pa razkrije, da imajo tudi stanovanja polna sobnih rastlin. In okna, kako so nama bila všeč okna! Poleg opečnatih zgradb, so gotovo glavna značilnost tukajšnje arhitekture ogromna okna. V novejših zgradbah se že skoraj zlivajo ena v drugo, starejše hiše pa so naju očarale z značilnimi okni v belih okvirjih.
Za razliko od ostalih evropskih mest pa naju je presenetilo, da je mesto tudi več kilometrov izven centra še vedno čudovito. V bližini Stadtparka, ki je največji mestni park, se zdi življenje kot v pravljici. Obenem pa je zelo dobro razvit tudi mestni promet s hitrimi vlaki, metroji, avtobusi, trajekti ter odlično urejenimi kolesarskimi potmi, tako da lahko živiš na obrobju mesta v prekrasnem zelenem okolju, in še vedno prideš v 15 minutah v center, brez čakanja in živciranja v neskončnih kolonah na raznih mestnih vpadnicah. Niti se ne spomniva, da bi opazila kje kakšno avtomobilsko kolono ali hupanje agresivnih voznikov.
Zdi se, da večina ljudi uporablja mestni promet, zaradi česar je mesto dosti bolj umirjeno. Nama so priskrbeli Hamburg card, ki turistom za zgolj 10 evrov dnevno nudi neomejeno vožnjo z vsemi mestnimi avtobusi, metrojem, vlakom (ki mimogrede pelje tudi na letališče) in trajekti, dodatno pa ponuja še kup popustov v restavracijah, trgovinah, muzejih in podobno. Prva mestna kartica, ki se nama zdi zares ugodna in pametna izbira za povprečnega turista.
Sva pa Hamburg prvi dan raziskovala s kolesi, ki so nama ju za ves dan posodili v Hamburg city bikes. Kolo je gotovo najbolj udoben, hiter in svoboden način odkrivanja mesta. Začela sva blizu obale in se podala kar direktno proti eni izmed glavnih znamenitosti - Elbtunnel. Tunel so zgradili že leta 1911 za potrebe pristaniških delavcev, da so lahko hodili na delo iz mesta v pristanišče na drugi strani reke z avtom, namesto trajektom. Izkušnja je res nekaj posebnega. Najprej se pripelješ v malo debelejši stari stolp, kjer ti vratar v uniformi odpre vrata v veliko dvigalo, nakar se spustiš 24 metrov pod dno reke. Odpre se ti več kot 400 metrov dolg tunel na drugo stran, je pa catch v tem, da je le en vozni pas, velik ravno dovolj za en osebni avtomobil. Zato se lahko pelješ le v eno smer do 13. ure, nakar se režim zamenja in lahko do večera voziš v obratno smer. Tak sistem je bil smiseln, saj so delavci zjutraj vsi peljali v pristanišče, popoldne pa vsi nazaj v mesto. Danes je tunel odprt bolj v turistične namene, režim pa so ohranili. Zato sva se v pristanišče lahko peljala po sredini, nazaj pa sva morala peš po pločniku. Ko na drugi strani s pomočjo dvigala spet prideš na plano, te pričaka manj privlačen svet pristaniških stavb in skladišč, je pa takoj za levim vogalom lep razgled nazaj na mesto, kjer vedno nekaj deset ljudi vneto dela selfije.
Če se vrnemo nazaj na mestno obalo, je najbolje nadaljevati kar po sprehajališču od Elbtunnela proti Elphi. Pot najprej poteka mimo številnih pomolov, s katerih lahko skočite na enega izmed mnogih trajektov in turističnih ladjic. Ta del, pomoli in stara zgradba s številnimi prodajalnami, pisarnami in kafiči se imenuje Landungsbrücken. Trajekti so bolj zanimivi za pot ven iz mesta, višje ali nižje ob reki. Sva pa izkoristila priložnost in se podala na eno-urno vožnjo s turistično ladjico podjetja Barkassen Meyer, ki ga boste našli takoj na začetku stare zgradbe ali na pomolu št. 2.
Ob prihodu na pomol sva odkrila, da so tudi pomoli med sabo povezani v dolgo promenado na vodi, spet polno manjših kavarnic, picerij in sladoledarjev. Saj res, sladoled je povsod po Hamburgu kar precej cenejši, kot v Ljubljani, dober pa skoraj nič manj! Izlet z ladjico stane 18 evrov na osebo, a je vreden svojega denarja. Še posebej, če znate nemško.
Voznik/vodič je navaden izlet s teatralnim nastopom in opisovanjem mimobežnih znamenitosti spominjal na komentatorja boksarskih dvobojev, vsako zanimivost pa je pospremil tudi s kakšno dobro šalo, tako da se je vsa ladjica krohotala in komaj srkala pivo, ko so jo zibali valovi ali smo res hitro zapeljali v ovinek. Tujci (bila sva samo dva) smo dobili prenosni telefon, ki je sprožil audio vodiča glede na gps lokacijo v pristanišču. Kulska zadeva, toda ob hrupu ladjice, nemškega vodiča in ostalih turistov, se ni kaj dosti slišalo.
Show na ladjici je trajal več kot eno uro, ogledali pa smo si velik del Speicherstadta, Hafen cityja in pristanišča na drugi strani reke, kjer smo videli ladjedelnice, velike rampe, na desetine ogromnih žerjavov za razklad tisočih kontejnerjev s Kitajske, eno največjih križark na svetu, ki je skorajda ni bilo mogoče dobiti v objektiv, vlačilce in dooolge kontejnerske ladje pa tudi sloviti parnik Louisiana Star in stare lepotice z ogromnimi jambori, ki so danes stalno zasidrane v mestu in služijo kot muzej/restavracija. Za vse ljubitelje ladij in splošne radovedneže res nepozabna izkušnja!
Različni spletni vodiči priporočajo obisk tržnice zaradi izjemno energičnih prodajalcev rib, ki kričijo, pojejo, mahajo z rokami in nasploh skušajo dobiti pozornost kupcev na kakršenkoli način jim pade na pamet. Naju je mnogo bolj šokiralo, da so ob osmih zjutraj vsi pili pivo in jedli hrano s stojnic, v zgradbi Fischmarkt pa sploh ni bila tržnica, ampak zelo glasen rock koncert! V nedeljo zjutraj! Množice so se z vsega mesta vile tja, da sva se v gneči komaj premikala med stojnicami, stojnice pa si sledijo po vsej obali do Landungsbrückna. Ugotovila sva, da ribe predstavljajo zanemarljivo majhen odstotek blaga, ki se tam prodaja. Seveda v največjih količinah teče pivo in se pečejo burgerji, krompirčki ter fischbrötchni, najde pa se še vse, kar se najde po običajnih evropskih tržnicah, s tem da je tukaj vse dosti ceneje, ker je blago prinešeno praktično direktno z ladij in ni prepotovalo še pol Evrope s kup posredniki vmes. Navdušena sva bila nad prikupnimi košarami, ki jih polnijo s sadjem in zelenjavo ter prodajajo po deset evrov, notri pa se skriva nekaj kilogramov grozdja, mangov, avokadov, kakšen ananas, jabolka in podobno. Pri nas bi za to ceno dobili kvečjemu grozdje.
Da ne omenjava koliko rož in sobnih rastlin se prodaja po smešno nizkih cenah, saj pridejo iz le nekaj kilometrov oddaljene Nizozemske. Domačini so palme, monstere in bonsaje kar v vozičkih vozili po ulicah in metrojih domov. Na koncu tržnice sva opazila kup ljudi, ki so se na obali sparkirali kar z avtodomi, pekli na žaru in pili pivo. Vse skupaj je bilo, kot bi zmešal Rock Otočec, cirkus in nekaj ljubljanskih tržnic ter jih postavil na obalo.
Od Landungsbrückna naprej se vije Elbpromenade - široko sprehajališče z mogočnimi stopnišči in krasnimi razgledi na pristanišče ter, zopet, Elphi. Do nje vas loči le še prisrčna policijska postaja in most. Midva sva ga veselo prečkala in parkirala kolesa ter odbrzela na blagajno v pritličju, kjer delijo brezplačne vstopnice za ogled najnovejše hamburške znamenitosti.
Kot sva izvedela na vožnji s turistično ladjico, so investicijo za ta arhitekturni presežek sprva ocenili na nekaj čez 70 milijonov evrov. Do konca gradnje so stroški rahlo presegli pričakovanja in se ustavili na nepredstavljivih 700 milijonov evrov, s čimer je Elphi pristala med osmimi najdražjimi zgradbami na svetu! Se pa njena veličina pozna na vsakem koraku.
Po dolgih tekočih stopnicah sva se povzpela v osrednji prostor, od koder je bil žal zaprt dostop do glavne koncertne dvorane, ki sprejme nekaj čez 2 tisoč obiskovalcev. Tudi če bi želela, so koncerti razprodani za lep čas vnaprej, tako da nama je preostal le sprehod po razgledni terasi, ki se vije okrog in okrog stavbe ter ponuja poglede na skoraj ves Hamburg.
Od pristanišča, prek starih skladišč in starega jedra v ozadju, do najnovejšega dela mesta Hafen city, ki izgleda kot posrečena kombinacija New Yorka, Amsterdama in Dubaja. Človek niti ne ve, ali je lepši pogled na Elphi ali z Elphi.
S tem sva zaključila sprehod po ožjem pristanišču in že zakorakala v nov svet Hafen city-ja in Speicherstadta, ki pa vam ju predstaviva v naslednjem delu!
V sodelovanju s Come to Hamburg
Objavite komentar