Ker sneg še kar vztraja na naših najvišjih vrhovih, sva se zopet odpravila malo nižje. Tokrat na Kamniško sedlo.
Na Kamniško sedlo sva prvič splezala dve leti nazaj, ko sva začela v Logarski dolini, s sedla pa nadaljevala pot še na skoraj 2400m visoko Planjavo. Že takrat sva se čisto zaljubila v te kraje, tudi pot nama je bila zelo všeč, saj iz Logarske doline hitro prideš nad gozdno mejo, potem pa po prečkanju melišča samo še malo poplezaš po zavarovanih skalah in si že na vrhu. Žal je bilo za to pot še malo prezgodaj, saj je bila zaradi senčne lege še vedno delno pod snegom. Tokrat sva se odpravila po sončni in tehnično lažji strani iz Kamniške Bistrice.
Kamniško Bistrico, njen izvir in Plečnikov dvorec sva občudovala že pozimi, zato tokrat nisva izgubljala veliko časa v dolini. Na pot sva se podala mimo Doma v Kamniški Bistrici, nadaljevala skozi gozd in pričela z vzponom. Pot naj bi trajala štiri ure, a sva kljub slabi kondiciji hitro napredovala in uspela priti na vrh v manj kot dveh urah in pol. Po vsem skakanju gor in dol po sedlu pa se je nabralo celo za dobrih 1300 višinskih metrov!
Za konec naju je čakala še pot navzdol, ki sva jo premagala v dobri uri, a se je zdela za kolenčka še bolj naporna, kot pot navzgor. Vseeno pa sva bila presenečena in ponosna, da nama je uspelo priti gor in dol v času, ki je predviden zgolj za pot navzgor!
Objavite komentar