Od Timoulita do Midelta, zadnje postojanke pred puščavo, naju je ločilo še dobrih tristo kilometrov. Po poti sva pa se ustavila še na vseh točkah, mimo katerih sva se peljala z avtobusom proti Marakešu, a sva jih lahko občudovala zgolj skozi okno. Prvo je bilo na vrsti jezero El-Hansali. Sprehodila sva se skoraj do obale, vse okoli naju pa je cvrčalo od življenja in električne napetosti v kablih, speljanih nad jezerom. Območje je znano po številnih vrstah ptic, ki jih je skozi daljnoglede opazovala množica italijanov, medtem ko sva midva raje skakljala po travnatem pobočju.
Sledile so nove in nove planjave, ki so še najbolj spominjale na mongolske stepe, vmes pa vzponi in spusti prek manjših hribovij, posejanimi z oslički.
Mimo Khenifre in M`rirta sva se prebila do drugega načrtovanega postanka v Azrouju. Gre za manjše mesto, ki je skupaj z bližnjim Ifrane-jem izjemno priljubljena turistična destinacija med domačini iz Feza in okolice, saj le uro stran ponuja lepe razglede in svež zrak. Hribovja v okolici so poraščena s cedrinimi gozdovi, vmes pa manjša jezera in ... opice! Azrou je skoraj tako lepo urejen, kot bližnji Ifrane, kjer se sicer nisva ustavila, je pa vsekakor nekaj posebnega. Francozi so si pred desetletji tam uredili pravo evropsko alpsko počitniško naselje. Kar naenkrat se ti zdi, da si se znašel v Švici ali Avstriji. Drug svet sredi Maroka. A domačinom je očitno všeč in ga pridno dograjujejo in posodabljajo.
Po nekaj minutah vožnje v hud klanec, sva se znašla v osrčju cedrinih gozdov, po katerih slovi celotna regija. Podala sva se proti najstarejši cedri, a sva očitno zgrešila tablo in se proti njej peljala z napačne strani. Prišla sva prav, ampak po kakšni poti! Pol ure sva se tresla (dobesedno in v prenesenem pomenu) in čakala, kdaj nama bo počila guma na enem izmed ostrih kamnov ali nasedel avto v eni izmed lukenj na tisti prerešetani makadamski gozdni cesti. Vsake toliko sva srečala kakšen avto, ki je tudi zašel in to naju je opogumljalo, da greva v pravo smer. Nekaj časa naju je tudi lovil mladenič na konju in nama hotel nekaj razložiti (verjetno, da je prava pot v drugi smeri), a naju je bilo strah, da nama hoče kaj storiti, in sva raje malo bolj stopila na plin. Končno sva prispela do tiste stare cedre, ki je že vsa posušena in polna grafitov. Res zanemarjena. Pa še velike betonske bloke so nastavili na pot, da sva bila prisiljena tudi nazaj iti čez celo kalvarijo, namesto po urejeni, kilometer dolgi pravi poti.
V vsakem primeru sva potrebovala odmor in okrepčilo! Gozd je dajal prijetno senco, veter je rahlo pihljal in na kakšnih 1500 metrih nad morjem sva prav uživala v svežem in hladnem zraku. Po gozdu je nameščenih tudi nekaj piknik miz, kjer sva si privoščila bagetke, namaz in avokado.
Po slastnem kosilcu sva se sprehodila skozi gozd in kaj kmalu ponovno naletela na berberske makake. V teh gozdovih se nahaja največja kolonija teh opic, poleg tiste na Gibraltarju. In množica turistov (predvsem pa njihova hrana) jih privabi čisto zraven. Tukaj jih je bilo dosti več, kot v Ouzoudu, in verjetno sva preživela kar pol ure v njihovi družbi. Alja je kar naenkrat preprosto utihnila in jih z odprtimi usti opazovala ter fotkala. In potem še nekaj dni, vsakič ko je urejala fotografije in prišla do opic, spuščala raznežene glasove in mi jih kazala: "Pogleeej kaj dela. Kuk je luškanaaaa." Res, simpatične so sto na uro in totalno skulirane. Dosti bolj primitivni so bili nekateri turisti, ki jim niso nehali težiti, jim ponujati hrano pa jo zadnji trenutek izmikati in vreščati, ko je opica vendarle zgrabila kakšen košček kruha. Opicam se sploh ni dalo več ukvarjati z njimi in so jih začele ignorirati, tedaj pa so ljudje postali še bolj tečni. En cel direndaj, v katerem so opice delovale absolutno bolj zrele od svojih razvitejših sorodnikov.
Nekako sva se prebila nazaj do glavne ceste, se še nekaj časa vzpenjala, nato pa prispela na skoraj 2000 metrov visoko planoto, ki naju je spet vrgla na rit. Na misel so nama prišli le štajerski vzkliki: "Pa ka si ti ja nor?!" Kilometri in kilometri ravne ceste, okrog naju pa pašniki s stotinami ovc, skalovja, travniki, potočki, makovi cvetovi in res nora prostrana pokrajina, kot iz filma. Le pihalo je hudo močno, da sva se komaj držala na mestu, ko sva stopila iz avta. Ustavila sva se kar ob cesti. Nikamor nisva rabila hoditi, ker je bilo že tam tako prekleto lepo. Spet drug svet, le nekaj kilometrov od Azrouja. Še zdaj se ne moreva načuditi, koliko različnih in kako veličastnih pokrajin ponuja Maroko na sorazmerno majhnem koščku Zemlje. Pa sva bila šele na tretjini najinega roadtripa. Počasi sva se začela spuščati in prispela sva na vročo in sušno planoto, še vedno nad 1000 metri. Pred sabo sva videla obrise Atlasa. s snegom na najvišjih vrhovih. V vznožju je bilo nekaj planot s popolnoma ravno odsekanim vrhom. In zdaj bel, zdaj živo rdeč pesek pa spet zelen travnik vmes z rumeno cvetočimi rožami. Spet. Drug. Svet.
Dneva je začelo zmanjkovati, midva pa sva tudi prispela v zelo lepo urejen kraj, v katerem prenoči praktično vsak popotnik proti puščavi, Midelt. Po priporočilu Lonely planeta sva odšla v hotel Atlas, ki je imel wc z luknjo v tleh in vrati, ki so se zaklepala z zunanje strani. Vsaka stopnica je bila drugačne višine, vse pa tako majhne ožine, da je bil res uspeh, če se nisi spotaknil na poti ali zdrsel v nižje nadstropje. Umivalnik je bil na hodniku, pod stopnicami. Je bilo pa poceni. In pozor: nekaj metrov stran ima lokalni poslovnež stanovanje, v katerega z lepimi zgodbami in dobro angleščino zelo rad vabi turiste na čaj, potem pa jih okrade za vsaj eno uro časa, ko se moraš upirati nakupu preproge, namesto da bi užival v prelepem sončnem zahodu. Bili ste opozorjeni!