Nevihta na vrhu Triglava in sončni vzhod na Kredarici

Vzpon na Triglav opravi na tisoče pohodnikov vsako leto, a nama je spet uspelo doživeti nekaj edinstvenega, čeprav si tega res, res nisva želela.

Sicer sva za ta teden planirala izlet v Dolomite, a sva zaradi slabe vremenske napovedi, ki je vsako popoldne obljubljala nevihtno neurje, ostala doma in se odpravila v domače gore. Ker sva bila pripravljena na večdnevno pustolovščino in ker je bila vremenska napoved odlična, sva se večer pred odhodom spontano odločila, da končno zavijeva na Triglav, ki je bil v najinih mislih že od lanskega poletja.

Planina Konjščica

Dan se je začel povsem običajno. Ob petih zjutraj sva po Ljubljani iskala odprto pekarno, Alja je med vožnjo pripravila sendviče, na Pokljuki sva spila kavo. Na pot sva se podala pod planino Konjščico, se povzpela na Studorski preval, se mimo Tošča odpravila proti Vodnikovemu domu in se povzpela na Konjsko sedlo.

Vzpon na Kredarico

Tam sva se nevajena težke prtljage odločila, da namesto mimo doma Planika, nadaljujeva kar na Kredarico, kjer lahko odloživa odvečno težo in se vzpneva na Triglav samo z najnujnejšo opremo. Po Kalvariji sva se vzpela mimo Snežne konte in vsa srečna pozdravila Triglavski dom na Kredarici.

Sledila je težko pričakovana malčka, potem pa sva želela hitro naprej, dokler sva bila še dobro ogreta. A se je zalomilo. Recepcija v domu odpre sobe z ležišči šele ob dveh popoldne, tako da sva morala še malček počakati, da sva lahko odložila stvari.

Sprehodila sva se naokoli ter opazovala nekam oblačno vreme v dolini nad Bledom. Ravno okoli dveh, ko sva se končno lahko odpravila proti vrhu, je nad dolino nastal res grd, črn oblak in videlo se je, da dežuje. Za trenutek sva oklevala, a ljudje so še vedno hodili gor in dol po Triglavu, dež je bil napovedan šele za naslednji dan popoldne, tisti oblak v dolini pa je bil res osamljen in se je zdel zgolj slučajen. Nič, greva na hitro, gotovo bo vse v redu.

Vzpon na Mali Triglav

Plezanje po Malem Triglavu je bilo razburljivo, na trenutke strašljivo, večinoma pa prav zabavno. Po takem terenu gredo čas in višinci mnogo hitreje in postalo nama je kar malo žal, da nisva šla na Kredarico iz Vrat, po kateri od težjih poti.

Na grebenu zgoraj je postalo očitno, da tisti oblaki v dolini niso zgolj slučajnost, pač pa vse večja in proti goram premikajoča se realnost. A bila sva že zelo blizu vrha in ljudje so še vedno množično plezali, tako da sva vseeno računala na najboljše in nadaljevala malo hitreje, da bova kmalu nazaj. Ko sva začela plezati na sam Triglav, sva srečevala planince, ki niso bili več videti najboljše volje in začela sva resno razmišljati, da bi se obrnila in šla na vrh raje naslednje jutro, a zgolj nekaj višinskih metrov pod vrhom je bilo to zelo težko storiti.

Ko sva čez nekaj minut prišla na vrh, je bil zgoraj le še en starejši par. Očitno je bilo, da so se že vsi pobrali v dolino in kmalu se je pokazalo zakaj. Šele na vrhu se nama je odprl pogled proti zahodu, od koder je prihajala prava falanga črnih oblakov, ki so se premikali zelo odločno in zelo hitro, direktno proti nam. Tisti črni oblaki nad Bledom so se zdeli prav nedolžni v primerjavi s tem. Na hitro smo se poslikali, potem pa brez besed praktično tekli dol. Najina sotrpina sta naju spustila naprej in po tistih nevarnih skalah sva se spuščala, kakor gorski tekači. Ko sva kasneje šla še enkrat po isti poti dol, previdno in po polžje, nama ni mi bilo nič jasno. Nekakšen out-of-body experience, ki se ga niti ne spomniva dobro.

Na prvem grebenu proti Malemu Triglavu pa se nama je ustavilo. Tla so bila dobesedno naelektrena in ko sva se dotaknila zajle, naju je stresla elektrika. Cvrčalo po tleh in v zraku. Ko sva se ozrla naokoli, sva videla črne oblake in strele, le kakšen kilometer stran. Do Kredarice bi potrebovala še skoraj eno uro in postalo nama je jasno, da nama ne bo uspelo in da bi s hojo po izpostavljenem, z železom prepredenem grebenu, resnično tvegala preveč. Spomnila sva se, da sva nekaj metrov nazaj videla skalo, ki je dajala malce zavetja in stekla do nje. Aljažev stolp je bil absolutno predaleč. Prav tako zavetišče pod njim. Dohitela sta naju znanca z vrha, ki sta bila prav tako zaskrbljena, a sta vseeno nadaljevala pot v dolino (kasneje smo se videli in sta preživela, čeprav je bil spust menda res travmatičen).

Midva sva se skrčila in stisnila skupaj, da bi se čim bolj umaknila v zavetje in se zlila z reliefom, čeprav se nisva mogla skriti v celoti. Izklopila sva mobilne telefone in ostalo elektroniko, jih stlačila v nahrbtnik ter vse skupaj skrila nekaj metrov stran, da ne bi še dodatno privlačila strel. Ostala sva povsem sama na gori in razmišljala o neštetih spominskih tablah, ki sva jih srečala ob poti, ljudi - starih in rosno mladih, ki jih je ubila strela. Zavedala sva se, kako zelo nevarno je biti v gorah med nevihto. Upala sva, da bodo na Kredarici povedali, da sva ostala ujeta zgoraj, a vedela sva, da nama tako ali tako nihče ne more pomagati. Verjetno ni bilo še nikogar od naju nikoli v življenju tako strah.

Medtem pa so se oblaki bližali in v nekaj minutah nisva več videla niti pet metrov pred sabo. Niti nisva hotela gledati preveč, ker se je povsod okrog naju bliskalo. Vsakih nekaj sekund je počilo. V mislih sva se poslavljala od bližnjih, eden od drugega, videla sva že osmrtnice v časopisu, na Facebooku in kakšen neumen naslov v Slovenskih novicah. Držala sva se za roke in močno upala, da naslednja strela ne zadene ravno naju. Bil je eden tistih trenutkov, za katerega si vedno rečeš, da tebi se pa res ne more zgoditi. Nikoli si nisva mislila, da bova preživela nevihto na prostem, kaj šele na gori.

Najino (ne tako zelo) varno zavetje

Pok! Udarilo je tako blizu naju, da se je stresla gora. Vsaj zdelo se je tako, ko je zagrmelo, da so naju zabolela ušesa in sva čutila vibracije v skalah, kot ob potresu. Potem je začelo deževati, vmes je bilo tudi nekaj toče, in pihati, da sva bila mokra in premražena do kosti. Zdaj sva se tresla od strahu in od mraza, nevihta pa je vztrajala. Pokrčene noge so nama zaspale, a si jih nisva upala stegniti na plano. Nevihto sva si predstavljala kot zlobno čarovnico, ki počasi leti nad goro in s strelami išče nedolžne žrtve, da jim zažge tla pod nogami. Ni naju smela odkriti!

Po kakšni uri, se je ozračje malo umirilo, nehalo je deževati, v daljavi pa se je še bliskalo. Nad Krmo, Pokljuko, Bledom in Bohinjem je še močno divjalo. Nekaj časa si še nisva upala pokukati ven, sva bila pa že bolj optimistična. In potem se je pokazalo sonce. Preden sva lahko vstala, je vsakega še nekajkrat zgrabil krč v nogah, hitro sva šla po nahrbtnik, se preoblekla in splezala nazaj na vrh Triglava.

Aljažev stolp

Tam in proti zahodu, od koder je prišla huda ura, je bilo sončno in lepo, kot si lahko samo želiš. Presrečna sploh nisva vedela, kaj bi počela, kam bi se obrnila. Sva pa imela vrh za vsaj kakšno uro povsem zase in lahko sva se sprostila, umirila, poklicala domov, fotografirala, ugibala imena okoliških vrhov in se sončila v veselju, v oblakih, v življenju. Občutek je bil, kot da bi se na novo rodila, dobila novo priložnost, da bova še bolj pridna, hvaležna in manj obremenjena z malenkostmi.

Tokrat sva se spuščala počasi in z užitkom. Na Kredarico sva prikorakala, kot da sva preživela vojno. Energijo nama je vrnil ričet s klobaso in cenila sva prav vsak grižljaj. Z novimi močmi sva šla še na vrh Kredarice in naprej na Rž, kjer sva uživala v razgledih ob zahajajočem soncu ter fotografirala kozoroge, ki so se prišli past povsem zraven naju.

Hitro se je shladilo, tako da sva stekla v kočo, si pripravila posteljo in se pod tremi odejami stiskala in grela, srečna, da sva živa, da sva skupaj, da sva pod streho in na toplem.

Zjutraj sva kmalu vstala in šla slikat še sonce, ki je vzšlo točno nad Rjavino, obarvalo nebo, nato pa postopoma še vse vršace okrog naju in spet je bilo lepo, kot v pravljici.

Sledil je le še naporen spust (predvsem zaradi nog, izmučenih od prejšnjega dneva), malica na Vodnikovem domu, občudovanje narave in planin, pitje iz studencev ob poti, poslušanje kravjih zvoncev in otrok, ki so se drli: "Keeeekeeeeec!"

ČESA (NE)STORITI, ČE VAS V GORAH UJAME NEVIHTA

Sredi poletja in še posebej med dvanajsto in četrto uro popoldne ne bi smela zapustiti koče, če ni vreme res popolnoma sončno in brez oblakov. Vsaj sivih ne. Alarmantni so bili že oblaki v dolini, kaj šele temne barve neba na drugi strani Triglava.

Obrnila sva se veliko prepozno, vendar bi bila pot do koče na Kredarici zelo tvegana tudi, če bi se obrnila prej. Poletne nevihte nastanejo in udarijo mnogo hitreje, kot je človek sposoben premagati pot nazaj.

Za udarec strele so gorski vrhovi, grebeni in vznožja skal daleč najbolj nevarni. Najino zavetje na robu grebena, tik pod skalo je bilo morda malo boljše, kot če bi stala sredi grebena, dosti varnejša pa verjetno nisva bila. Da ne omenjava, koliko železnih klinov je bilo posejanih po skali in nad njo.

Mobilnih telefonov ne bi rabila izklapljati, ker ne vplivajo na pot strel. Prav tako ne bi rabila umikati nahrbtnika. Namesto da sva se tiščala k skali, bi se morala s skrčenimi nogami usesti na nahrbtnik, da bi se čim manj dotikala tal.

Pomagalo bi tudi, če bi se pokrila s kakšno jakno, da vsaj ne bi bila premočena od dežja. Voda je namreč odličen prevodnik električne energije.

Tudi to, da sva se tiščala skupaj, ni bilo najbolje. Dobro se je umakniti od drugih ljudi, da ne strese še koga poleg tebe. Ampak misliva, da razumete, zakaj sva se raje tiščala skupaj.

Dobro je bilo, da sva se umaknila od grebena in prepadov, ker ne bi bila prva, ki bi naju že energija udarca strele v bližini pahnila v prepad.