Večina se na njih vzpne iz Zadnjice (torej s Trente), midva pa sva se sredi letošnjega najhujšega vročinskega vala podala na pot po najbolj soncu izpostavljeni Sovatni (torej iz Vrat). Začela sva pozno dopoldne, ker sva imela namen na vrhu prespati in se nama ni mudilo. Vročina pa menda v višinah popusti. Mmmmhm ...
Skozi gozd je še nekako šlo, čeprav nama pogled na utrujene in dehidrirane planince, ki so nama hodili nasproti, ni dajal pretiranega upanja. Čez pol ure se nama že ni več dalo brisati potu, ki nama je tekel po čelu in nosu ter nalahno kapljal na tla. Tudi z vodo sva bila prisiljena začeti varčevati, ker se je zaloga nepredvideno hitro zmanjševala. Bila pa sva vse bolj sredi sušnega, kamnitega sveta. Na srečo je višje začelo pihati, da je bilo vsaj malo lažje. Malo pod Dovškimi vratci sva se vdala. Najprej dobri hrani, nato pa počitku. Ne veva, kaj točno so si mislili mimohodeči ob pogledu na dva nasedla kita sredi gora, a nama je bilo na toplem sončku in hladnem vetru prilično vseeno - rešila sva se iz najhujšega.
Na Dovških vratcih je križišče, kjer levo vodi pot gor na Bovški Gamsovec ali dol proti Pogačnikovemu domu, desno pa se vzpenja po razglednih meliščih in grebenih pod Stenarjem in Križem ter se spet konča pri Pogačnikovem domu. Dan je bil še mlad in odločila sva se za daljšo pot z razgledom na to čudo narave, zakraselo skalovje Kriških podov.
A pot ni bila tako uživaška. Še posebej zato, ker sva jo podaljšala še na oba vrhova ob njej. Najprej sva se mimo neštetih Čehov in Poljakov, pa tudi kakšnega "kozorožiča", kot pravijo kozorogom, prebila na vrh 2501m visokega Stenarja. Pristop je skoraj popolnoma nezahteven, je pa kot večina sveta na Kriških podih, eno samo drobno in krušljivo kamenje, po katerem večinoma narediš ob vsakem koraku naprej še pol koraka nazaj. Razgled pa božanski na vse strani. Seveda je najlepši na Triglav in njegovo severno steno, potem na celotne Kriške pode z najvišjim slovenskim jezerom (Zgornje Kriško jezero) in Pogačnikovim domom, preden se pogled spusti v dolino Trente, na severni strani pa sva občudovala Dolkovi špici, Dovški Gamsovec in Kriško steno. Morda Stenar ni najbolj znan in opevan vrh, a gotovo je med najbolj razglednimi!
V eni uri sva bila že nazaj na poti, ki se nad Zgonjim Kriškim jezerom naporno vzpenja po melišču, ki ga je družinica kozorogov seveda zmazala z lahkoto pa še norčevali so se vmes, najbrž predvsem iz naju. Vendar sva zmogla in se tik pred spustom na Bovška vratca, po zelo zanimivi poti med skalami vzpela še na Križ, od koder se odpre najlepši pogled na Kriške pode. Veter je pihal kot za stavo in na 2410 metrih sva se morala celo obleči.
Sonce je za Razorjem, ki je gotovo glavni in najlepši vrh nad Kriškimi podi, že začelo zahajati, nama pa je preostal le še spust mimo Zgornjega in Srednjega Kriškega jezera, po pravem kraškem kamnitem svetu, do idilično umeščenega Pogačnikovega doma, točno nad dolino Trente.
Sonce je za Razorjem, ki je gotovo glavni in najlepši vrh nad Kriškimi podi, že začelo zahajati, nama pa je preostal le še spust mimo Zgornjega in Srednjega Kriškega jezera, po pravem kraškem kamnitem svetu, do idilično umeščenega Pogačnikovega doma, točno nad dolino Trente.
Prispela sva ravno v času večerje, ko je kuhinja komaj dohajala povpraševanje, tako da sva na svoj ričet s klobaso morala malo počakati. A bila je vredna vsake kapljice znoja, zraven pa sva dobila še debel kos doma pečenega kruha, ki bi ga hvalila še mnogo bolj, če bi imela čas govorit med tako okusnim in težko pričakovanim obrokom! Počakala sva še na sončni zahod, potem pa sta naju utrujenost in mraz pregnala v kočo in spat.
Zjutraj sva spet zgodaj vstala in malo čez pet že pogumno korakala proti Dovškim vratcem in še višje na Bovški Gamsovec. In potrebnega je bilo kar precej poguma! Samovarovalnega kompleta nisva imela, čeprav je priporočljiv, a niti ne veva, kam bi se lahko pripela. Zajl in klinov je bilo bore malo, na nekaterih zelo izpostavljenih mestih jih sploh ni bilo, tako da sva bila tega vrha še najbolj vesela! In na 2392m sva prišla ravno, ko je bila jutranja svetloba najlepša. Na eni strani sva imela Kriške pode, na drugi pa Triglav in Triglavsko severno steno. Najlepši možen začetek dneva!
Zjutraj sva spet zgodaj vstala in malo čez pet že pogumno korakala proti Dovškim vratcem in še višje na Bovški Gamsovec. In potrebnega je bilo kar precej poguma! Samovarovalnega kompleta nisva imela, čeprav je priporočljiv, a niti ne veva, kam bi se lahko pripela. Zajl in klinov je bilo bore malo, na nekaterih zelo izpostavljenih mestih jih sploh ni bilo, tako da sva bila tega vrha še najbolj vesela! In na 2392m sva prišla ravno, ko je bila jutranja svetloba najlepša. Na eni strani sva imela Kriške pode, na drugi pa Triglav in Triglavsko severno steno. Najlepši možen začetek dneva!
Z Gamsovca sva se po razglednem pobočju, polnem gorskih cvetlic, spustila do Luknje, kjer se odcepijo poti proti Zadnjici, proti Triglavu čez Plemenice, midva pa sva ubrala tisto, ki po napornem melišču in kamnitem svetu, izpostavljenemu vse bolj vročemu soncu, konča v Vratih. Utrujenost in vročina sta naredila svoje in vrhunec dneva je bil gotovo prihod do Triglavske Bistrice, kjer sva končno spet obnovila zaloge vode in se vsaj malo ohladila. Tako sva do parkirišča pri Aljaževem domu prikorakala veliko bolj polna energije in veselja, da nama je uspelo vse, kar sva si zadala in še več, v ne ravno idealnih razmerah. Na Kriške pode pa se bova gotovo še vračala!
Pa še nekaj nasvetov za na pot
Na Kriške pode se najlažje in najhitreje (4 ure) pride iz Zadnjice, a je dolina Vrata precej bližje izhodišče, če prihajate iz Ljubljane.
Krog, ki sva ga opravila, je krasen, poln lepih razgledov, a skriva tudi nekaj pasti. Na koncu sva bila zelo srečna, da sva se vzpela čez Sovatno in spustila prek Luknje, ker je mnogo lažje laziti v klanec po stabilnih tleh Sovatne, kot po izjemno sipkem melišču do Luknje.
Naslednja težava je Bovški Gamsovec, ki se ga zagotovo splača osvojiti, saj ima enega najlepših razgledov, a ni za vsakogar. Pot iz Luknje je luštna in nezahtevna, medtem ko je za vzpon nanj iz Kriških podov potrebnih mnogo več izkušenj, pazljivosti in neustrašnosti. Tudi tu sva bila vesela, da sva izbrala tak krog, ker se je dosti lažje vzpenjati po zahtevni poti, kot se spuščati. Če niste prepričani v svoje sposobnosti in vas je strah strmih in visokih grebenov, pojdite raje enkrat ekstra na Gamsovca iz smeri Luknje in po isti poti nazaj. Z Dovških vratc nama je vzpon vzel slabo uro.
Pristopa na Stenar in Križ nista preveč zahtevna in vzameta vsak 30 do 45 minut. Vsekakor sta vredna obiska!
Močno priporočava, da se po Kriških podih gibljete po označenih poteh! Gre za izrazito kraški teren, kar pomeni, da so skale polne lukenj, ki so pogosto zaraščene z mahom, da jih niti ne opazite. Če se greste avanturista, bodite pazljivi, ker vam mimogrede lahko zmanjka tal pod nogami!
Sicer je pa to to. Pojdite in uživajte ob čudovitih razgledih na vrhove, stene, jezera in doline, v družbi kozorogov in redkih gorskih cvetlic!
Objavite komentar