Ena izmed najljubših reči, ki me popeljejo v nov dan, je poleg toplih objemov, dremežev in prvih požirkov kave, jutranji obhod okoli vseh dvainšestdesetih lončnic, ki jih premore najino stanovanje. Vsako jutro naprej pokukam ali se kje odpira kakšen nov listek, ali se je razpočila kakšna nova avokadova koščica in potipam zemljo. Ne morete si zamisliti kako zelo srečna sem, predvsem ko vidim kakšen zaprt list, ki se začne odpirati! Ponavadi takoj stečem po Mihata in mu vsa navdušena kažem najinega novega bejbija. Novi listi pa so še toliko slajši, če poženejo pri potaknjencih. Ker sem, kar se tiče vzgoje rastlin (pa tudi marsičesa drugega) popoln samouk, vse delam zares po občutku. Tako tudi ne poznam pravega izrazoslovja in natančnih postopkov vzgoje, lahko pa vam zaupam svoje izkušnje.
Z zelenjem v resnici nikoli nisem imela veliko stika, z izjemo taščinega jezika, ki sem ga pridno zalivala cel četrti razred osnovne šole in mi ga je razredničarka ob koncu šolskega leta podarila. Zanj je zadnje desetletje sicer skrbela moja mami, a se je pred kakšnim letom spet znašel v mojih rokah. Prve rastline, ki sem jih začela samostojno kupovat, so bili kaktusi, ki sem jih v voziček mimogrede vsakič znova nabrala v Ikeji. Prav vse izmed njih mi je uspelo obdržati pri življenju, ampak to ni taka reč, saj so res sila preprosti za oskrbovanje. Sledil je nakup mini palmice (Dracaena Marginata), prav tako v Ikeji, filodendrona v botaničnem vrtu, monstere v Kaliji. Zelena mi je bila vedno ljuba, z leti pa je rasla tudi moja ljubezen do zelenja. Če sem kot najstnica v sobi z zelenimi stenami prisegala zgolj na bele dodatke, sem ob prihodu v Ljubljano obrnila svoj svet na glavo in bele sobane začela polniti s čim več rastlinami.
V zadnjem času sem kupila precej lončnic, a še raje kot nakupovanje, imam vzgajanje. Začelo se je z enostavnim avokadom (postopek najdeš tu), nadaljevalo s pileo (kako, si preberi tu), trenutno pa se trudim z razmnoževanjem sukulentov, kar velja za dokaj preprosto. Listič zgolj položiš na vlažno zemljo, počakaš da v nekaj mesecih požene mini korenine in manjše lističe, nato pa prvotni list odrežeš in lonček pokriješ s plastično vrečko (ki jo seveda malo preluknjaš, da diha) ter tako poskrbiš za zračno vlažnost.
Seveda pa vsake toliko kakšni rastlini tudi odrežem pecelj oz. list, ga skrajšam na pet do deset centimetrov, namočim v vodo in nestrpno čakam, da poženejo korenine. Ko so korenine dovolj dolge rastlino presadim v substrat, pri tistih z manjšimi lističi pa lonček pokrijem s plastično vrečko.
Sobne rastline so postale en tak hobi. Če sem v mali šoli zbirala prtičke, v osnovni znamke, v srednji cedeje in na faksu krožnike, zdaj kot velika punca z redno službo zbiram rastline. Miha me pogosto krega, ker kamorkoli pridem fehtam liste za potaknjence in še ko greva v nabavo za hrano, v voziček skoraj vedno položim še kakšno lončnico. Prišlo je celo tako daleč, da na spletu redno spremljam Lidlovo in Hoferjevo ponudbo in si v Googlov koledar beležim datume, ko dobijo raznorazne fikuse, kaktuse in palme v prodajo. Ampak ja, tista sreča, ko zagledam nov listek, ki se počasi, a vztrajno odvija in spreminja svoje odtenke zelene in čez nekaj časa pod njim požene spet nov list in nov, je ena izmed lepših reči, ki me popelje v nov dan!
Sobne rastline so postale en tak hobi. Če sem v mali šoli zbirala prtičke, v osnovni znamke, v srednji cedeje in na faksu krožnike, zdaj kot velika punca z redno službo zbiram rastline. Miha me pogosto krega, ker kamorkoli pridem fehtam liste za potaknjence in še ko greva v nabavo za hrano, v voziček skoraj vedno položim še kakšno lončnico. Prišlo je celo tako daleč, da na spletu redno spremljam Lidlovo in Hoferjevo ponudbo in si v Googlov koledar beležim datume, ko dobijo raznorazne fikuse, kaktuse in palme v prodajo. Ampak ja, tista sreča, ko zagledam nov listek, ki se počasi, a vztrajno odvija in spreminja svoje odtenke zelene in čez nekaj časa pod njim požene spet nov list in nov, je ena izmed lepših reči, ki me popelje v nov dan!