Končno sva spet lahko izkoristila sončen konec tedna za hribolazenje! Takoj po službi sva se odpravila v osrčje Triglavskega narodnega parka in se mimo turistov polnega Bleda in Bohinja prebila do ozke ceste, po kateri sva se vzpela do parkirišča na planini Blato. Cesta naju je popolnoma navdušila in nisva se mogla nagledati prekrasnih jesenskih krošenj, ki so se zgrinjale nad potjo in prepletale svoje veje, kot da se ne bi hotele nikdar ločiti. Kmalu jih bo zima slekla do golega in jim nadela novo, belo obleko in midva bova spet tam omedlevala, če bova imela čas gledati gor, ko bova gazila do kolen zakopana v snegu.
V tej sijajni kulisi sva se obdana z barvami in oprtana z nahrbtniki podala na krajši pohod do koče na Planini pri jezeru. Po dolgem času je bil tudi ta mali zalogaj kar naporen, a sva na zadihanost pozabila takoj, ko sva zagledala pravljično lepo planino z lastnim jezerom in kopico starih lesenih kočic, na katere je počasi legal mrak. Zadnjo dnevno svetlobo sva pospremila vsak s svojim radlerčkom, potem pa skočila v topel objem planinske koče, kjer sva si po dolgem tednu končno privoščila res dolg spanec.
Jutro naju je pozdravilo z nizkimi temperaturami in meglo. Midva pa sva se polna novih načrtov brezbrižno zagnala v milo rečeno strm klanec proti planini Dedno polje. Pred odhodom sva imela namreč v glavi približen oris treh možnih poti, med katerimi sva se odločala. Na koncu sva se po pogovoru z oskrbnikom koče in prijazno planinko, ki je ravno prejšnji dan opravila z isto potjo, odločila za četrto opcijo, ki je obetala še bolj razburljiv dan. Klanec naju je hitro ogrel, a kmalu nama je postalo jasno, da brez konkretnega zajtrka ne bova daleč prišla. Nad Dednim poljem sva se zleknila v stari (in suh) napajalnik za živali in si olajšala nahbrtnika za kakšen kilogram.
Jutro naju je pozdravilo z nizkimi temperaturami in meglo. Midva pa sva se polna novih načrtov brezbrižno zagnala v milo rečeno strm klanec proti planini Dedno polje. Pred odhodom sva imela namreč v glavi približen oris treh možnih poti, med katerimi sva se odločala. Na koncu sva se po pogovoru z oskrbnikom koče in prijazno planinko, ki je ravno prejšnji dan opravila z isto potjo, odločila za četrto opcijo, ki je obetala še bolj razburljiv dan. Klanec naju je hitro ogrel, a kmalu nama je postalo jasno, da brez konkretnega zajtrka ne bova daleč prišla. Nad Dednim poljem sva se zleknila v stari (in suh) napajalnik za živali in si olajšala nahbrtnika za kakšen kilogram.
Potem sva zagrizla v baje čudovito pot s krasnimi razgledi, ki pa jih žal nisva videla. Videla sva zgolj nekaj korakov pred sabo in prav strašljivo je bilo, ko sva slišala pogovore in zvoke planincev nekje v okolici, a nisva nikogar videla. Občutek je bil, kot bi se premikala skozi zasanjani svet, kjer sva, ovita v gost oblak, popolnoma izgubila občutek za prostor in čas. Minute in ure so minevale, midva pa sva se le počasi pomikala višje, dokler nisva končno zaslutila, da megla postaja svetlejša in kmalu je bil ves najin trud poplačan - vendarle sva nad sabo zagledala modrino in v daljavi obrise gora.
Pospešila sva korak in kar naenkrat sva se znašla v povsem drugem svetu, obsijana s soncem in obdana z zaplatami snega. V kratkih rokavih sva skakala po snegu s priprtimi očmi, kot rudarja, ki sta po dolgem šihtu prilezla na plano. Vse se je bleščalo! Višinski metri pa so tekli hitreje in kot bi rekel keks, sva že stala na prvem cilju dneva, Vratcih, na 2190 metrih. Za nama oblaki, pred nama pa nekateri najlepši julijski vršaci. Vleklo naju je naprej proti nama tako ljubim Prehodavcem, a sva se obrnila malce nazaj, na zahod, kjer sva hitro zagrizla v klanec in se po pol ure znašla na najvišjem vrhu dneva. 2320 metrov visoka Zelnarica naju je nagradila s še lepšim razgledom. Stala sva na grebenu, pod nama pa morje oblakov, iz katerega je sem in tja kukal kakšen od vrhov, če se je dovolj postavil na prste.
Mimo Štapc sva se spustila na planino Ovčarijo, ki je bila brez svojih običajnih prebivalk prav žalostna in pusta. Skozi macesnov gozd sva se vrnila še na planino Dedno polje, ki je bila obsijana s popoldanskim soncem in kmalu še na najino izhodišče, Planino pri jezeru. V jezeru sva opazovala odsev jesensko obarvanih dreves in nad gozdov vrhove gora v ozadju. Še zadnjič sva malo posedela in uživala v zahajajočem soncu, nato pa se poslovila od pravljično lepih planin in se spustila v dolino, kjer sva pošteno utrujena padla v avto in se odpeljala domov, ponovno zaljubljena v naše gore in planine in jezera in doline in koče in travnike in sonce in oblake.
Outstanding story there. What occurred after? Good luck!
OdgovoriIzbriši