Skoraj pol leta po prekinitvi najine zgodbe o Maroku, je končno čas, da se je spet lotiva in vam predstaviva še drugo polovico, z zares najlepšimi kraji, kar jih ta magična država ponuja. Začela pa bova tam, kjer sva ostala in kamor še danes najraje zahajava, ko skušava z mislimi odjadrati daleč od mrzle jeseni.
Po razburljivem dnevu in večeru sva se zbudila v (za puščavske razmere) resnično luksuzno opremljenem šotoru in se prijetno utrujena skobacala iz kraljevske postelje naravnost v pesek pred vhodom, ki je edini še pričal o viharju, ki je divjal vso noč. Zdaj je bilo vse mirno, nebo se je zjasnilo in nasmihalo se nama je tisoče zvezd. Ura je bila pet zjutraj.
Malce stran so naju že čakale kamele in najin vodič, ki nama je pomagal splezati na te čudovite živali ter naju vodil kakšne pol ure stran do velikih sipin. Jahanje naju je dodobra zbudilo, čeprav smo šli zelo počasi. In komaj sva se navadila na divje premetavanje, smo že parkirali pred celo goro peska. Od tu naprej je bilo treba peš.
Pesek se je rahlo udiral in ni bilo lahko premagovati višincev, je bilo pa lepo. Lepše je bilo z vsakim korakom, vsak meter je prinašal nove razglede na vse več sipin v okolici. In nor je občutek, ko se vzpenjaš na hrib, za katerega se zdi, da bi se lahko vsak čas sesedel sam vase. Skoraj pri vrhu nama je vodič pogrnil preprogo in naju pustil, da uživava v sončnem vzhodu, skoraj sama sredi širne puščave. Eden tistih trenutkov, ki ga ne pozabiš nikoli.Ampak kmalu sva bila spet pokonci. Nisva vedela, kam bi se obrnila in kaj vse bi počela. Plezala sva, tekla, se spotikala, predvsem pa navdušeno fotografirala vsenaokoli. Tudi vodič najbrž ni pričakoval, da lahko tako preprost izlet vzame toliko časa. Ja, to sva pa midva! Sva mu pa ves trud poplačala s tem, ko sva mu za kamniti spominek dala nekajkrat več denarčkov, kot jih hoče povprečni prodajalec. Pred odhodom naju je namreč še enkrat povabil na preprogo in za kamniti obesek, ki mi ga je nekaj dni kasneje hotel neki prodajalec dati v zameno za en cigaret, iztržil petnajst evrov! Pa je bil vseeno malo razočaran, ker sva barantala. Hotel jih je namreč dvajset ...
Nazaj v kampu naju je čakal obilen zajtrk, potem pa že nov vodič in nov terenski avto za nov izlet v puščavo. Odpeljal naju je po poteh rally-ja Paris - Dakar, nato pa še sam dobil inspiracijo in naju s polno hitrostjo premetaval gor in dol po sipinah, dokler se nismo naenkrat ustavili. Sredi ničesar.
Avto je kljub svoji nadpovprečni zmogljivosti obstal zakopan v pesku. Vodič je skočil ven, skakal okrog avta in malo kopal po pesku, nato pa spet poizkusil speljati. Ni šlo. Celo bolj se mu je uspelo zakopati. Kmalu smo vsi trije lopatali, sekali grmovje in travo, da smo jih podlagali pod kolesa, spuščali tlak v pnevmatikah, rinili, tresli, dvigali in spuščali avto. In povsem izmučeni, po dobri uri dela na žgočem opoldanskem soncu, smo vendarle uspeli speljati iz peščenega objema.
Zdaj se je vodič umiril in naju ležerno pripeljal do nomadskega šotora sredi puščave. Zdel se je kot privid. Daleč naokrog ni bilo nič, razen trdega kamenja in posušene trave, kjer se je paslo nekaj koz. V šotoru nas je pričakala mati z dvema otrokoma, ki sta razposajeno dirjala okrog in naju z zanimanjem opazovala. Posedli so naju pod odprti šotor, ki podnevi daje senco, medtem pa je mati pripravila nekaj kruha z olivnim oljem, olivami in metin čaj s piškoti. Otroka sta se sčasoma približala in skušala sva vzpostaviti komunikacijo, ki je bila bolj mahanje z rokami, kot kaj drugega. Najbolj pa sta bila navdušena nad vodnimi pištolicami in velikim avtomobilom, s katerim smo prišli. Večji izmed njiju je bil presrečen, ko je najin vodič privolil, da ga zapelje en krog. Ob prijetnem vetriču sva prav uživala v malici in simpatični družbi, nato pa smo se odpeljali naprej.
Nekaj minut stran smo prišli do razvalin nekdanje francoske vojašnice, blizu meje z Alžirijo. Izgledalo je enako, kot v filmu Legionar z Jean Claude Van Dammom! Čisto zraven pa smo obiskali še ogromen rudnik, kjer še danes nabirajo dragocene kamnine in fosile. Vse tiste lepe kamne, ki jih prodajajo na stojnicah po celem Maroku, sva tukaj lahko nabirala kar po tleh. Zastonj.
Vsi ti veličastni prizori so nama jemali sapo. Kako je mogoče, da obstajajo tako divji, vroči in sušni kraji in še huje: kako je mogoče, da ljudje v teh razmerah živijo in delajo. Kasneje sva obiskala še avtohtone vasi, poslušala etno koncerte črnskih glasbenikov in zaključila ekskurzijo s pojej-kolikor-zmoreš kosilom v hotelu, kjer sva prejšnji dan čakala, da mine vihar.
Ob vrnitvi v Kam Kam sva se z desko za boardanje odpravila na sončni zahod. Stvar je v živo še bolj kul, kot izgleda na slikah! Je pa na pesku izjemno težko zavijati, sploh če tudi na snegu ne znaš. Kar pa Mihata ni ustavilo, da se ne bi spustil tudi z vrha najvišje sipine in se z nešteto kilometri na uro raztreščil v pesek, ko ga je zgrabila panika, da se ne bo mogel ustaviti. A se je kmalu spet zagnal v klanec in bi se še večkrat, če ne bi bilo tako naporno plezati spet in spet po tem sipkem pesku.
Dan, poln dogodivščin, sva zaključila s sproščenim druženjem v velikem šotoru ob koncertu tradicionalne nomadske glasbe, ki je kmalu prerasla v ples, skakanje in smejanje, o katerem bova še dolgo sanjala s tistim srčki v očeh ...