Maroko • Agadir in Essaouira

Maroška obala je znana predvsem po sproščenem vzdušju, čudovitih plažah in surfanju. Surfava žal ne, nekaj dni prej pa sva šokirana izvedela, da tudi najbolj fotogenična plaža Legzira blizu Sidi Ifni ni več to, kar je bila. Ena večjih maroških znamenitosti, čudoviti kamniti lok sredi plaže, se je pol leta prej preprosto podrl. Tako nama je preostalo sproščeno vzdušje, ki sva ga zagrabila z obema rokama in si privoščila zasluženi počitek za konec potovanja.

Z avtobusom sva se najprej pripeljala v Agadir, kjer sva doživela pravo avanturo v taksiju na poti do centra, ko je taksist sredi poti pobral še eno rusko turistko, ki je čez slab kilometer skoraj pobegnila iz avta, ker taksist ni hotel dovolj spustiti cene. Vendarle se je usedla nazaj in po nekaj minutah glasnega prerekanja in mahanja z rokami sta se vendarle zmenila in polupčkala, medtem ko sva midva na zadnjih sedežih z odprtimi usti opazovala ta strastni vrtinec barantanja in ugotavljala, kako zelo je šele naju taksist nategnil, ko sva se njegovi ceni upirala kot dva lenivca (v primerjavi z Rusinjo).

V Agadirju sva našla spodoben apartma v enem izmed mnogih hotelskih kompleksov, ki sestavljajo večino obale. Od tam sva se sprehodila do nekaj minut oddaljene plaže, ki se navidez razteza v neskončnost. Morje je čisto in plitvo, plaža pa peščena, tako da sva se kmalu sezula in verjetno vsaj dve uri hodila gor in dol, med mnogimi domačini, ki so med preštevilnimi ležalniki in senčniki igrali nogomet, med njimi tudi maroška ženska reprezentanca. Sem in tja sva srečala turiste na kamelah, ki tudi tukaj niso nič nenavadnega, številni so izkoristili ugoden veter in valove za kajtanje, surferji pa so se najbrž skrivali kje višje ob obali, kjer so plaže in predvsem valovi bolj divji. Ko je sonce že pričelo zahajati, sva se preselila še na betonsko sprehajališče ob plaži in opazovala neštete bare, restavracije, hotele in resorte za turiste, ki so se predajali še zadnjim sončnim žarkom na lično negovani travici ali se matrali na vodeni telovadbi v bazenih. Na vsakem koraku so prodajali električne skuterčke za po plaži in razne rekvizite.

Od vsega sprehajanja sva postala že pošteno lačna, zato sva se odpravila v eno izmed bolj hvaljenih picerij na internetu in doživela še en šok. Cene so na obali dosti bolj zasoljene, kot v notranjosti države, uspelo pa nama je pasti še na najbolj domiseln gostilniški trik doslej. Naročila sva dve pici in veliko plastenko vode, ker sva bila res žejna, pivo pa je bilo nesramno drago. Ko sva šla plačat račun, bi naju skoraj kap. Izkazalo se je, da je bila voda še dražja, celo dražja od vsakega piva in vseh pic. Natakar nama je prijazno pokazal ceno vode na meniju, ki je bila navedena z imenom nekega lokalnega maroškega proizvajalca vode, za katerega še nisva slišala in ne bi nikoli mogla ugotoviti, da gre za vodo. Na najine pritožbe se je natakar le nasmihal in naju potolažil, češ da nama je dal še popust, ker sva tako luštna. Če je še kdo kdaj dal več kot deset evrov za liter in pol vode na območju, kjer je vode dovolj (sicer je enaka plastenka na vsakem štantu po petdeset centov), naj se prosim javi, da nama bo vsaj malo lažje.

Naslednje jutro sva si na plaži za manj kot ceno plastenke vode v piceriji privoščila kraljevski zajtrk z bageto, marmelado, maslom, rogljički, pomarančnim sokom in kavico, nato pa skočila na prvi avtobus za Essaouiro. Tokrat sva šla na lokalni avtobus, ki pelje po obalni cesti, tako da sva imela ves čas krasen razgled, ko smo se peljali po klifih, visoko nad peščenimi in skalnimi plažami, mimo pravih surferskih letovišč, kjer je parkiranih po petdeset hipijevskih kombijev, polnih surferske opreme. Prečkali smo tudi visok prelaz in doživela sva še eno novo pokrajino, kjer so si ljudje zgradili pisane hiške sredi hribovite zelene pokrajine okrog reke, ki se malo nižje zliva v morje.

Essaouira nama je bila že ob prihodu v predmestje bolj všeč od Agadirja, ko sva se znašla v starem mestnem jedru znotraj obzidja, pa sva bila popolnoma očarana. 

Najprej sva našla simpatičen hostel v eni izmed starih hiš, kjer naju je sprejela izredno prijazna domačinka, ki nama je razložila prav vse, kar sva rabila vedeti, nama dala ključe od čudovite sobe in naju peljala še na teraso na strehi, kjer sva se lahko sončila na krasnih ležalnikih in zofah s pogledom na morje. Namignila pa nama je tudi, da morava poizkusiti najbolj okusen lokalni prigrizek, za katerega še nisva slišala, v Essaouiri pa ga tradicionalno izdeluje samo eden starček blizu glavne ulice. Pokazala nama je, kje ga najdeva in čez pet minut sva že mljaskala nekakšno ocvrto testo, ki se kar topi v ustih in sliši na nekaj podobnega švnš. Stvar je tako dobra (in ultra poceni), da ti je kmalu prav vseeno, da si starček umije roke le vsake toliko in se zdita miza in peč, kjer se švnši pečejo, hudo hudo daleč od haccap standardov.

Dobro podkrepljena sva se odpravila raziskovat medino, ki je priročno majhna, a polna zanimivih ljudi, trgovinic, obrti, revnejših predelov in tipično turističnih ulic, kjer prodajajo vse živo, da ne omenjava gneče ob obzidju, kjer so snemali tudi Game of Thrones. Ko se obzidje konča, se začne staro pristanišče, kjer še danes izdelujejo ladjice in vsak dan prihajajo ribiči prodajat svež ulov. Celotno pristanišče močno zaudarja po ribah in je polno galebov, ki nestrpno pričakujejo prihod ribičev in se neutrudno mastijo, čeprav so do sitega polni.

Povzpela sva se na drugi del obzidja in pomol ter po njem prišla vse do konca pristanišča, kjer sva si privoščila pravo morsko pojedino. V malo boljši betonski kolibi so nama na starem zoglenelem žaru spekli sveže sardelice z limono in kruhom. Tako preproste in sveže hrane že dolgo nisva jedla, skupaj z vso umazanijo in smradom v okolici pa je bila res nepozabna izkušnja.

Po obilni večerji sva se šla usest na skalnato obalo med pristaniščem in medino, kjer sva v množici domačinov in galebov pospremila enega najlepših sončnih zahodov v življenju. Kmalu se je stemnilo in odpravila sva se nazaj v mesto, ki je zdaj šele zares zaživelo. Ulice so bile polne domačinov, ki so eden čez drugega barantali na vsaki stojnici.

Povsod se je jedlo in pilo, vsi so bili prešerne volje, midva pa sva se nevede povsem zaljubila v ta kraj. Tako sproščena nisva bila še nikjer v Maroku. Kljub množici in temi sva se počutila povsem varno. Nihče nama ni nič hotel, vsak se je brigal zase. Tisti, s katerimi sva prišla v stik, pa so bili super prijazni in nevsiljivi. Kot da sva prišla v povsem drug svet. Edini, ki nama je malce utrujal, je bil eden izmed mnogih uličnih prodajalcev cookijev (ja, tistih z zelenim polnilom), ki kar ni mogel dojeti, da si nočeva popestriti večera z nekaj droge. "To pa ja vsi počnejo! Sta zihr?!"

Naslednje jutro sva žal morala spakirati. Enkrat sva se še sprehodila do pristanišča, ker nama je bilo tako lepo, potem pa sva spet skočila na avtobus in se odpeljala v Casablanco, od koder sva poletela nazaj domov. Skoraj nama je bilo žal, da nisva obali namenila več časa in vsekakor bi se v Essaouiro z veseljem vrnila. Še zdaj sanjava o ribah in galebih, o sončnem zahodu in oranžno osvetljenem obzidju pa belih ulicah in prijaznih, nasmejanih ljudeh. Puščava in Essaouira sta bila gotovo vrhunca potovanja, zaradi katerih se nama najbolj kolca po Maroku. Do naslednjič ...