Izhodišče tokratnega pohoda je gondola na Col Raiser v dolini Gardena. Tja se pripeljete z vzhodne smeri preko prelaza Gardena, se spustite skozi Selvo di Val Gardena in še pred Santo Cristino sledite tablam, ki usmerjajo na Col Raiser. Skozi nekaj ozkih ulic se kmalu znajdete na velikem parkirišču ob spodnji postaji žičnice.
Midva sva kupila enosmerno vozovnico za 14 evrov, lahko pa greste gor tudi peš. Žičnica spet prihrani približno 600 višinskih metrov in vsaj dve uri hoje, ki sva ju raje izkoristila za podaljšano raziskovanje nacionalnega parka Puez - Geisler. Žičnica pripelje na čudovito urejeno kočo s teraso z izjemnim razgledom proti prelazu Sella in gorovju Sella ter Langkofel, ki ga objemata. Za zgradbo je le nekaj korakov nižje še ena koča oziroma baita - Odles. Pred njo vas pričaka kup smerokazov, a nama nobeden izmed njih ni kaj dosti pomagal. Zato sva preprosto izbrala levo pot, ki je edina vodila v smeri Secede - to je najzahodnejši del travnatega grebena na severu. Ne pozabite vzeti z mizice ob vstopi in izstopu z gondole brezplačno brošuro z opisanimi pohodi in zemljevidom. Planota je namreč prepredena z različnimi potmi in je včasih kar zahtevno izbrati eno izmed mnogih. Pri načrtovanju pa si lahko pomagate tudi s tole zelo uporabno spletno stranjo, kjer je vse razloženo.
Pot se vse hitreje vzpenja in vse bolj se kažejo številne pastirske koče, manjša jezerca in širni travnati pašniki čudovite zelene barve, na njih pa krave in konji. Že skorajda kičasta planinska idila, ob kateri si začneš mencat oči, da preveriš, če res prav vidiš. Kmalu sva prispela do naslednje koče Troier, ki ima morda še najlepši razgled na tem delu planine. Koča izgleda kot iz pravljice, pred njo so priročni ležalniki, ki jih prav zares potrebuješ, da prideš malo k sebi od vseh čudovitih razgledov. Pa tudi, da nabereš nekaj energije pred najstrmejšim delom vzpona. Za kočo sva našla še kup igral in celo mini živalski vrt z miniaturnimi ovčkami in alpakami.
Od tu naprej se pot resnično strmo vzpne, a je zelo dobro utrjena in opremljena tudi z ograjami. Ves čas sledite oznakam poti št.1 oziroma Seceda. Pri križišču tik pod grebenom je zelo mamljiva pot št. 6, ki sva jo ubrala tudi midva, a je bolj smiselno nadaljevati po poti št.1 ob vznožju grebena in po bistveno manj strmem terenu najprej skočiti na vrh Secede, od koder se ponuja tisti najbolj znameniti pogled na gorski greben proti vzhodu. Vsa planota je en tak fotografski raj, Seceda pa je še tista pika na i, zaradi katere res morate priti sem!
Mimo zgornje postaje žičnice na Secedo se spustite na greben in zdaj po zgornji poti ves čas uživate ob pogledu na vse bližje Mittag-Scharte, Fermede, Odlo in najvišji Sas Rigais. Na sedelcu se je možno tudi spustiti na severno stran grebena in po precej zahtevni poti nazaj prek 2900 metrov visokega prelaza med Fermedami. Midva sva se raje spustila nazaj na jug po poti št. 6 in po že prehojeni poti št. 1 še malo nižje, nakar sva na naslednjem križišču splezala prek pastirske ograje in nadaljevala po poti št. 2B pod vznožjem Mittag-Scharte. Skozi pašnike sva hitro dosegla manjšo kočo Pieralongia, tik nad njo pa sta se pokazala še dva čudeža narave, ki jih v Dolomitih res ne manjka. Trikotna kamnita štrclja, ki kot dovršena skulptura zevata vsak v svojo smer, kar prosita za pozornost. Še bolj pa so jo iskali oziroma kar zahtevali osli in oslički, ki nama niso hoteli dati miru. Začasno so nama zasegli tudi pohodne palice, tako da smo se morali malce preganjati med skalami, da sva jih dobil nazaj. Potem pa obvezno fotografiranje z eno roko in božanje osličkov z drugo.
Po poti naprej se za razliko od zahodnega dela planote, ki je bolj kot ne en sam ogromen urejen pašnik, zdaj odkriva vse bolj divji in kamnit svet. Prvo križišče, kjer bi se lahko odpravila proti dolini sva ignorirala, ker sva čutila, da naju malo naprej čaka še več in res sva se kmalu znašla pod širnimi melišči, obdana z visokimi stenami celotnega gorovja Odle oziroma Geisler.
Številne poti so vabile še naprej preko melišč, tja proti 3 tisoč metrom višine, a sva se počasi morala odpraviti nazaj proti izhodišču. Na križišču sva se usmerila proti Rifugiu Firenze, ki sva ga dosegla v dobre pol ure, od tam pa sva še slabo uro hodila skozi gozdove ob pašnikih, ob številnih potokih in celo manjšemu jezeru, do parkirišča ob spodnji postaji žičnice.
Statistika:
Izhodišče: Rifugio Odle/Col Raiser (2080m)
Najvišja točka: Seceda (2519m)
Višinska razlika po poti: 579m
Čas: hoja 3h 30min, vse skupaj z malicami in fotografiranjem 5h 30min.
Težavnost: nezahtevna in lepo označena pot
Pot se vse hitreje vzpenja in vse bolj se kažejo številne pastirske koče, manjša jezerca in širni travnati pašniki čudovite zelene barve, na njih pa krave in konji. Že skorajda kičasta planinska idila, ob kateri si začneš mencat oči, da preveriš, če res prav vidiš. Kmalu sva prispela do naslednje koče Troier, ki ima morda še najlepši razgled na tem delu planine. Koča izgleda kot iz pravljice, pred njo so priročni ležalniki, ki jih prav zares potrebuješ, da prideš malo k sebi od vseh čudovitih razgledov. Pa tudi, da nabereš nekaj energije pred najstrmejšim delom vzpona. Za kočo sva našla še kup igral in celo mini živalski vrt z miniaturnimi ovčkami in alpakami.
Od tu naprej se pot resnično strmo vzpne, a je zelo dobro utrjena in opremljena tudi z ograjami. Ves čas sledite oznakam poti št.1 oziroma Seceda. Pri križišču tik pod grebenom je zelo mamljiva pot št. 6, ki sva jo ubrala tudi midva, a je bolj smiselno nadaljevati po poti št.1 ob vznožju grebena in po bistveno manj strmem terenu najprej skočiti na vrh Secede, od koder se ponuja tisti najbolj znameniti pogled na gorski greben proti vzhodu. Vsa planota je en tak fotografski raj, Seceda pa je še tista pika na i, zaradi katere res morate priti sem!
Mimo zgornje postaje žičnice na Secedo se spustite na greben in zdaj po zgornji poti ves čas uživate ob pogledu na vse bližje Mittag-Scharte, Fermede, Odlo in najvišji Sas Rigais. Na sedelcu se je možno tudi spustiti na severno stran grebena in po precej zahtevni poti nazaj prek 2900 metrov visokega prelaza med Fermedami. Midva sva se raje spustila nazaj na jug po poti št. 6 in po že prehojeni poti št. 1 še malo nižje, nakar sva na naslednjem križišču splezala prek pastirske ograje in nadaljevala po poti št. 2B pod vznožjem Mittag-Scharte. Skozi pašnike sva hitro dosegla manjšo kočo Pieralongia, tik nad njo pa sta se pokazala še dva čudeža narave, ki jih v Dolomitih res ne manjka. Trikotna kamnita štrclja, ki kot dovršena skulptura zevata vsak v svojo smer, kar prosita za pozornost. Še bolj pa so jo iskali oziroma kar zahtevali osli in oslički, ki nama niso hoteli dati miru. Začasno so nama zasegli tudi pohodne palice, tako da smo se morali malce preganjati med skalami, da sva jih dobil nazaj. Potem pa obvezno fotografiranje z eno roko in božanje osličkov z drugo.
Po poti naprej se za razliko od zahodnega dela planote, ki je bolj kot ne en sam ogromen urejen pašnik, zdaj odkriva vse bolj divji in kamnit svet. Prvo križišče, kjer bi se lahko odpravila proti dolini sva ignorirala, ker sva čutila, da naju malo naprej čaka še več in res sva se kmalu znašla pod širnimi melišči, obdana z visokimi stenami celotnega gorovja Odle oziroma Geisler.
Številne poti so vabile še naprej preko melišč, tja proti 3 tisoč metrom višine, a sva se počasi morala odpraviti nazaj proti izhodišču. Na križišču sva se usmerila proti Rifugiu Firenze, ki sva ga dosegla v dobre pol ure, od tam pa sva še slabo uro hodila skozi gozdove ob pašnikih, ob številnih potokih in celo manjšemu jezeru, do parkirišča ob spodnji postaji žičnice.
Statistika:
Izhodišče: Rifugio Odle/Col Raiser (2080m)
Najvišja točka: Seceda (2519m)
Višinska razlika po poti: 579m
Čas: hoja 3h 30min, vse skupaj z malicami in fotografiranjem 5h 30min.
Težavnost: nezahtevna in lepo označena pot
Objavite komentar