Vzpon na Malo Mojstrovko

Nad Vršičem se nasproti Prisojnika najvišje dvigata Velika in Mala Mojstrovka. Zaradi visokega izhodišča in ne predolge poti spada dostopnejša izmed njiju (tamala) med popularnejše slovenske vrhove, midva pa je še vedno nisva osvojila. Glede na napoved, da bo okoli poldneva možna kakšna nevihta, sva se odločila ravno za njo, ker sva vedela, da se bova lahko pravočasno vrnila v dolino.

Spet sva bila pridna in že nekaj čez sedmo zjutraj parkirala na Vršiču ter se pogumno zagnala v klanec. Na vrh obstajata dve glavni poti - Hanzova je težja in bolj plezalna, midva pa sva ubrala t.i. Južno pot, ki ji sledite tako, da se v vsakem križišču držite levega odcepa. Pot se najprej hitro vzpne skozi rušje, nato pa se dviga po vse težje prehodnem melišču in skozi grapo na manjše sedelce. Ta del je res naporen, saj je v višjem delu pot že zelo obrabljena in drseča. V grapi tudi zelo zelo močno piha, tako da je ob nesigurnem koraku vzpon lahko tudi malce strašljiv. Vsekakor tu priporočava veliko previdnosti!

Na sedelcu se odpre lep pogled proti Trenti in Mangartu v daljavi, pot pa za nekaj časa postane prijaznejša, saj se spet znajdemo v zavetju rušja. Malce višje sva na robu grebena uzrla krasen pogled tudi nazaj na Vršič in vse vrhove na drugi strani, pred nama pa se je pokazalo divje skalnato južno pobočje obeh Mojstrovk. Res je poseben občutek, ko se znajdeš sredi samega skalovja in kamenja - kot nekakšna visokogorska puščava. Žal pa so se nad Vršičem začeli zbirati sivi oblaki, ki jih je prignal vse močnejši veter. Pokrajina je postala temačna, pot je spet zašla na melišča, zaradi vetra pa naju je začelo pošteno hladiti. Iz minute v minuto sva težje premagovala višino, pot pa se je v smeri vrha vse bolj cepila, dokler ni na ogromnem skalnatem melišču nastal pravi labirint različnih možnosti. Zaradi redko posejanih markacij sva hodila bolj po občutku, pot se je vsake toliko izgubila pa spet prikazala, predvsem pa je zelo drselo in se udiralo.

Na trenutke sva se počutila, kot da hodiva po luni. Sva pa sredi puste in neprijazne pokrajine srečala tudi nekaj rožic, ki so kukale izpod skalovja in nama dajale vedeti, da se da tudi v najtežjih razmerah cveteti. Po res napornih dveh urah nama je vendarle uspelo osvojiti vrh, kjer sva v močnem vetru komaj lovila ravnotežje, da sva vsaj malo dokumentirala okolico. Žal so oblaki že popolnoma prekrili večino vrhov, sva pa začutila, da mora biti razgled z Male Mojstrovke eden najboljših v naših Alpah. Na hitro sva pomalicala, nato pa se odpravila nazaj, ker naju je že pošteno zeblo.

Pot navzdol se je zdela še težja in potrebovala sva še več časa. Le redki so bili delčki, kjer sva lahko brezskrbno stopala - večinoma sva morala dobro premisliti, kam in pod kakšnim kotom bova postavila nogo, da naju ne bo odneslo po skalah navzdol. Se je pa začelo vreme izboljševati - ravno, ko sva bila dovolj daleč od vrha, da niti slučajno ne bi hotela nazaj. In nižje kot sva prihajala, lepše je postajalo. Ko sva prispela na Vršič je bilo že povsod tako lepo sončno, da ni bilo več smešno. Vreme se je odločilo, da se bo obnašalo ravno obratno, kot je kazalo, da se bo.

Tako sva se še malo sprehodila do Poštarskega doma na Vršiču in opazovala, kako so se tisti, ki so zjutraj še malo poležavali,  kopali v sončnih žarkih na vrhu Male Mojstrovke, nama pa je ostajalo zadoščenje, da naju vsaj ni opeklo sonce.