Talepe enodnevne ture po slovenskem visokogorju sva že kar dobro obdelala in ker greva rajši vsakič nekam drugam, sva se na hitro odločila, da skočiva čez mejo, lovit kozoroge in pogledat enega izmed najbolj instagramabilnih razgledov zadnje čase. Pa sva šla!
Na Cima di Terrarosa ali po naše Špik hude police sva se podala s planine Pecol, ki leži na 1517 metrih in velja za kar visoko izhodišče. Table pravijo, da do vrha traja približno tri ure, no midva sva rabila uro in tri četrt z vsemi vmesnimi postanki za fotografiranje. Pot je res nezahtevna in velja za enega najlažjih vzponov v zahodnih Julijcih, vseeno pa je fino imeti čelado zaradi nevarnosti drsenja kamenja, ki ga lahko sprožijo kozorogi.
Z vrha se odpre prekrasen razgled na vse ostale okoliške Špike in na Viš, drugo najvišjo goro v zahodnih Julijcih. Res hud hajk, če želiš nekoga z lahkoto prepričat zakaj so gore tako zelo carske - zagotovljena je ljubezen na prvi pogled.
Po obvezni malčki, ki se je poleg razgledov najbolj veselim, ko greva v hribe, je sledil spust v dolino. Nazaj sva hodila dlje, ker sva vsake toliko skrenila s poti, da sva poškljocala kozoroge, pa grebene, pa rožce, pa vse ostalo. Če je pa tako lepo!
Ob prihodu v dolino sva pojedla stopljene Jaffice, ki so se pržile v avtu, in se odpeljala osvežit na Rabeljsko jezero. Voda je bila ravno prav hladna, peščena plaža pa kot nalašč za malo izležavat. Naslednjič bova vzela še sup, karte in kakšno mrzlo pivce, pa bo!
Pozno popoldne pa sva se z mivko med prsti, v kopalkah, odpeljala na Mangartsko sedlo. Do sončnega zahoda je bila še debela ura, midva pa sva raje kot v kočo zavila na travnato pobočje, ki se razprostre nad koncem ceste in uživala ob strmenju v kičast razgled na okoliške vršace. Igra svetlobe je ustvarila pravo predstavo in zdelo se je, kot da v prvi vrsti sama sediva v gledališču. Lepšega zaključka tako zelo čudovitega dne bi si težko želela.
Objavite komentar