V soboto popoldne sva sparkirala v Zadnjici in se povzpela na Dolič. Pot naj bi trajala štiri ure in pol, a sva do Koče na Doliču prispela v slabih treh urah. Med vzponom sva premagala skoraj 1500 višincev, a pot res ni naporna, saj ves čas hodiš po lepo urejenih in ne preveč strmih mulatjerah. Na vrh sva prišla okoli pol osme zvečer, ravno v času sončnega zahoda, ki pa ga zaradi goste oblačnosti ni bilo na spregled. V koči sva se okrepčala z enoločnico in golažem, njihovo taslavno kokosovo potico in radlerjem ter odigrala par rund remija. Ob devetih zvečer pa sva že sladko spala!
Zjutraj sva jo ob sončnem vzhodu mahnila na Kanjavec, ki je po tablah sodeč od koče oddaljen uro in pol. Vzpon ni zahteven, le zadnjih nekaj metrov moraš malo poplezat, a so v pomoč zajle.
Z vrha Kanjavca (2569 m) se odpre veličasten razgled na Triglav, na vrhove od Mangarta do Mojstrovk, prek Prisojnika, Razorja, Kriških podov in Bovškega Gamsovca, na Tošc, Mišelj vrh, Prevalski stog, Hribarice, na grebene nad dolino Triglavskih jezer, in še in še.
Vrh sva imela le zase in neznansko sva uživala v tišini, svežem zraku, jutranjih žarkih in zajtrku iz nahrbtnika. Po grebenu sva se kasneje spustila proti Hribaricam, ki so naju čisto prevzele s svojo divjo in surovo podobo ter s potjo nadaljevala v smeri Prehodavcev.
Pot je vseskozi izjemno razgledna, lepo urejena in označena, nezahtevna in ne preveč obljudena. Na Prehodavcih sva pomalčkala in se po mulatjeri spustila nazaj v dolino, v Zadnjico. Celoten krog Zadnjica - Dolič - Kanjavec - Hribarice - Prehodavci - Zadnjica nanese dobrih 25 kilometrov in 12 ur hoda s postanki.
Objavite komentar