Bryce Canyon je gotovo najbolj slikovit izmed ameriških parkov, najlepša svetloba za fotografiranje oranžnih kamnitih stolpov pa je, ko jih obsije vzhajajoče sonce. Seveda sva bila na to pripravljena, ob petih zjutraj skočila v avto in preskočila zajtrk v motelu. Park je odprt ves dan, tako zgodaj pa nama razen naključne srne na cesti, ni nihče prekrižal poti. Podala sva se naravnost na Sunrise point, a nisva vedela, če sva prišla prav in pravočasno, ker nisva videla niti kamnitih stolpov, niti sonca - le gosto meglo, ki se je dvigala vse do naju.
Sunset point
Malce razočarana sva se sprehodila ob robu kanjona do bližnjega Sunset pointa, kjer sva s še enim fotografom malo potarnala o bridkem začetku dneva, ki smo se ga vsi tako veselili. Nato pa se je začela megla hitro dvigati in pod našimi nogami je začelo prav čarobno žareti oranžno in čez nekaj trenutkov smo ugledali prve obrise kamnitih stolpov. Igra sonca in megle je poskrbela za nekaj edinstvenih prizorov, ki jih na jasen dan ne bi mogla videti. Pol ure kasneje, ko se je megla dokočno razkadila, je bilo sonce žal že tako visoko, da barve niso bile več prave, a šele takrat naju je zadelo, na kakšnem kraju se pravzaprav nahajava.
T.i. "hoodoo-ji" se sicer najdejo na več krajih po svetu, kjer veter in voda oblikujeta podobno krhke kamnine, da ostane le najmočnejše jedro. A na tako veliki površini in v tako velikem številu jih lahko vidiš le v Bryce Canyon-u. Štela jih ravno nisva, a gotovo jih je več tisoč, večinoma zbranih v glavnem amfiteatru, ki je tudi najbolj obiskan del parka.
 |
INPISRATION POINT VIEW |
Bryce Canyon je sicer precej majhen v primerjavi z drugimi parki in se ga da prečesati v nekaj urah. Ker sva začela zgodaj, sva do dvanajstih uspela poslikati park z vseh glavnih razglednih točk (Sunrise in Sunset point, Inspiration point ter Bryce point) in opraviti dva krajša pohoda.
Še ena stvar, ki jo morate vedeti je, da se večina parka nahaja na višini nad 2400 metrov nad morjem, kar pomeni, da se morate obleči topleje, kot za obisk ostalih parkov. Konec aprila sva tako morala biti precej zimsko napravljena in zjutraj naju je hudo zeblo v roke. Je pa zato poleti to verjetno temperaturno najbolj prijeten park v teh koncih.
Queen's Garden & Navajo Loop trail
Ko ste enkrat tam, se morate obvezno podati na enega izmed pohodov v notranjost amfiteatra. Seveda je pogled z vrha veličasten in neverjeten, a od blizu postanejo stvari še veliko bolj zanimive in lepe. Najpopularnejši in verjetno res najlepši je Queen's Garden & Navajo Loop trail, ki vam bo vzel največ dve uri, če boste res veliko slikali in vzdihovali ob kamnitih skulpturah.
Spust s Sunrise pointa je naravnost nor - bližje kot greš, bolj je zanimivo, pot pa vodi prav v osrčje amfiteatra in naenkrat nisi več opazovalec zviška, pač pa si mravljica, ki gleda navzgor in se čudi neverjetnim kamnitim oblikam. Pot je nalašč speljana mimo najlepših hoodoojev, večkrat se sprehajaš tudi dobesedno skozi njih in vse skupšaj izgleda kot vožnja skozi lunapark, le da greš peš. Od blizu je prav vsak hoodoo nekaj posebnega in domišljija ti nehote začne iskati najrazličnejše asociacije. Ne bi bilo težko verjeti, da so hoodooji nič drugega kot okameneli medved, ki je ravno skočil, da bi te požrl, a ga je nekdo zadnji trenutek začaral, ali pa čarovnica, ki je bila malo preveč pokvarjena in so jo spremenili v kamen. Eden od hoodoojev je tako splošno sprejeto izjemno podoben angleški kraljici Viktoriji, da so ga skupaj s svojimi okoliškimi podaniki poimenovali kar Queen's Garden in se po njem pohod tudi imenuje.
Pot se nadaljuje in preimenuje v Navajo Loop, ki se najprej spusti v popolnoma drugačen svet z iglastim gozdom in potoki, nakar se znova vzpne skozi izjemno slikovit del parka po serpentinasti poti, ki se konča na Sunset pointu. Na najino veliko razočaranje je na sredi poti bil postavljen znak, da je pot naprej prepovedana zaradi snežnih razmer. Zdaj že pošteno prepotena sva se skupaj s številnimi drugimi spraševala, če gre zares, ker nikjer ni bilo videti snega. Tudi z vrha nisva videla nobenih snežnih zaplat, a recimo, da je v senčnih predelih med hoodooji res lahko bila katera. A gotovo ni moglo biti nekaj, kar bi ustavilo dva klena slovenska pohodnika v gojzarjih. Prepričana sva bila, da spet pretiravajo in da je pot normalno prehodna, a si nisva upala iti na lastno odgovornost, ker je poleg table, ki je opozarjala na smrtno nevarnost v ekstremnih snežnih razmerah, bila še ena tabla, ki je grozila s 1500 dolarji kazni za vsakogar, ki bi si upal prestopiti na drugo stran (tabla je omenjala tudi skrite varnostne kamere, ki bi te gotovo ujele). Ni nama preostalo drugega, kot da se vrneva nazaj po isti poti in do povratka nama je vendar uspelo pozabiti na veliko krivico ter raje uživati v prelepih hoodoojih, ki sva jih tokrat opazovala še z druge strani.
Po HWY 12 proti Nacionalnemu parku Capitol Reef
Drugi del dneva je bil rezerviran za še en manjši nacionalni park Capitol Reef, do katerega pa naju je čakalo dve uri vožnje skozi nekaj najlepših pokrajin na najini poti. Najprej sva z daljave opazila zvezni park Kodachrome basin, ki mnoge prepriča z edinstvenimi barvami skalovja, da združijo obisk Bryce Canyona z njim. Morda bi bilo bolje, da bi se ustavila v tem parku, a sva si ga pustila za naslednjič. Kmalu sva prišla do razgledne točke, ki nama je ponudila pogled na izjemno prostran svet, ki naju je pričakoval in skozi katerega je vodila t.i. Million Dollar Road po kateri sva se peljala.
 |
Znamenita Million Dollar Road |
Cesta je v času velikih gradbenih projektov, ki so potegnili ZDA iz globoke depresije v 30ih letih, prvič povezala te odročne kraje s preostalim svetom in omogočila prebivalcem korak naprej v prihodnost. Skoraj do leta 1940 so tukaj še vedno potrebovali več dni za prehod iz ene v drugo dolino s pomočjo mul.
Po tej zgodovine polni cesti sva spustila v spet nov svet, poln belo-oranžnega skalovja, nato pa se ob novem slikovitem kanjonu spet dvignila visoko na planoto, kjer so kamne spet zamenjali iglavci. Na novi razgledni točki sva zagledala spet popolnoma drugačno pokrajino. Daleč v dolini sva lahko videla oranžno-rdeči Capitol Reef, daleč v ozadju pa zasneženo gorovje Henry Mountains, ki se dviga 3500 metrov visoko in je del znanega gorovja Rocky Mountains. Morda sva se vozila po manj znanih krajih, a cesta Hwy 12 si gotovo zasluži mesto na vašem vseameriškem roadtripu, ko se ga boste lotili.
 |
Nacionalni park Capitol Reef s Henry Mountains v ozadju |
Nacionalni park Capitol Reef
Popoldne sva prispela v nacionalni park Capitol Reef, ki sva ga uporabila za krajši postanek na poti do prenočišča v Green River-ju. Park ni tako obsežen ali znan, je pa res idiličen, še posebej s starimi kmečkimi poslopji in sadovnjakom ob potoku, kjer se da v sezoni menda tudi kaj narabutati. Na kmetiji pa menda pečejo izjemne ameriške pite s sadjem iz sadovnjaka.
V parku se sicer zlahka preživi ves dan, a so najlepši pohodi precej zahtevni in vzamejo več časa, kot sva ga imela na voljo midva. Menda je še posebej lep Calf Creek Falls trail, še daljši pohodi pa te pripeljejo tudi na vrhove kanjonov z verjetno prekrasnimi razgledi na dolino spodaj.
Midva sva v popoldan uspela stisniti vožnjo po Scenic drive cesti, ki na koncu zavije v sotesko Capitol Gorge, kjer sva parkirala, ko je zmanjkalo asfalta in se peš odpravila raziskovat sotesko. Pohod ni bil spektakularno lep, je pa bil dovol zanimiv in privlačen, da je vreden obiska. V suhi soteski sva na stenah lahko videla zapise kavbojev, ki so v 19. stoletju skozi sotesko vodili živino, in menda je med njimi tudi nekaj bolj znanih osebnosti. Na nekaterih mestih se najdejo tudi petroglifi, zapisi/risbe prvotnih prebivalcev Amerike, stari več tisoč let. Globje v soteski se svet malo odpre in preplezala sva dobršen del skalovja, da sva poleg zanimivih razgledov naokoli odkrila tudi naravne vodne bazene, kjer se že od nekdaj zbira deževnica, s katero so tudi kavboji nekoč napajali svoje konjičke.
Vračanje proti začetku parka je bilo v pozno-popoldanskem soncu še lepše. Capitol reef se res splača obiskati popoldne! V zadnjih dveh urah dneva sva se vozila še naprej skozi čudovito pokrajino, ki se je sčasoma zravnala v prostrane zelene pašnike, polne debelih krav, ob njih pa posamezne velike kmetije. Green River sva dosegla ravno pravi čas, da sva si v lokalnem supermarketu uspela nakupiti nekaj zalog za naslednje dni, nato pa se odpravila še v edino odprto restavracijo v kraju. Tam sva si naročila najbolj ameriško možno pico - Burger Pizza, ki je v bistvu vsebina burgerja razstavljena po testu za pico. In bila je naravnost odlična!
Objavite komentar