Brda

Nekateri dnevi so tako kičasto lepi, da je o njih težko napisati kaj zanimivega. Podobno, kot je pesnikom težko pisati, ko se jim vse poklopi v življenju. Srečne občutke radi držimo v sebi, ker so redki in se bojimo, da bi nam ušli (za razliko od slabih, ki jih delimo z vsako nedolžno žrtvijo, ki pride mimo , samo da jih damo ven iz sebe). Osebno mi je dovolj, da delim občutke z najbližjimi. Večino absorbira Alja in niti ne potujejo naprej. Vendar stvari so za to, da se delijo. Lepe pa še posebej. Zato bom skušal karseda z občutkom opisati tudi letošnji dan samostojnosti, ki sva ga z Aljo, kot vsak lep prosti dan, izkoristila za izlet v gore.

Dnevi so se uradno začeli daljšati, a hudo dolgi zaenkrat niso, tako da sva bila še vedno prisiljena iti na krajši in manj zahteven pohod. No, prisiljena ravno ne. Mislim, da nama kar pašejo malo lažje variante v tem letnem času. Konec koncev naju vsi skušajo prepričat, da so najine eskapade trenutno totalno nepotrebne. Tako, da sva očitno še preveč divja. Ampak čajčkava na toplem lahko vsak dan. Nad 2000 metri pač ne... 

Kakorkoli, če razmišljate o krajših, a še vedno čudovitih turah, za izhodišče nikoli ni slabo vzeti Pokljuko. Tudi če nimate dovolj kondicije ali časa, se je po Pokljuki vedno užitek sprehajati že po ravnem. Neskončni smrekovi gozdovi, živahno oglašanje ptic, igra sončnih žarkov med vejami mogočnih dreves, idilične planine z ljubkimi hiškami... Pokljuka je raj za športnike, estete, romantike in otroke po srcu. Je neomejen vir energije, na katerega lahko priklopite polnilec svojega notranjega pametnega telefona! 

Midva sva si za cilj izbrala Debelo peč. In kot ponavadi, sem načrt poti zastavil megalomansko široko, da bi ja videla čim več stvari. Sploh v Julijcih je problematično iti na en sam kraj, ker je vedno kakšen še lepši ali primerljivo lep zgolj uro hoda stran. Nad Pokljuko se od Viševnika do Debele peči vrhovi vrstijo eden za drugim in vsi so tako lahko dostopni in blizu, da sem nama namenil osvojiti vsaj še dva, poleg glavne destinacije. A z načrti je vedno križ in kot kaže jih bo res treba jemati zgolj kot vodilo, realnost pa sproščeno prepustiti naključjem.

Najprej sva s planine Javornik splezala do Blejske koče na Lipancah, kjer je res lepo, a naju je (nabasana in lena od praznikov) že ta uvodna ura tako utrudila, da sva se odločila pot skrajšati in iti zgolj na Debelo peč in nazaj. Sicer luštna pot po gozdu, skalovju, ruševju in snegu, se je kar malce vlekla. Vendar sva kmalu prišla na manjšo čistino z lepim razgledom in čez 15 minut na še lepšo čistino s še lepšim razgledom (mislim, da je šlo za Okroglež), kjer sta se nama prvič pokazala Triglav in Rjavina. Vendar to ni bilo to, ker nama je prost pogled prav nadležno zakrival vrh Brda. Ko sva malo skakala naokrog in fotkala, sem v daljavi opazil Debelo peč in poznavalsko ugotovil, da so Brda bistveno bolj v centru dogajanja in razgled z Debele peči nikakor ne more biti boljši (razen proti Avstriji). Tako sva se spontano odločila, da si prihraniva slabo uro poti in jo ucvreva kar direktno na Brda. 

V nekaj minutah sva že bila na vrhu, ki je zgolj malce nižji od Debele peči. Prav fino sva se počutila, ko sva opazovala gnečo na Debeli peči le streljaj stran. Plus razgled, plus res neverjeten razgled. O tem razgledu bi lahko govoril ure in ure in ga okrasil z vsemi obstoječimi nadstandardnimi pridevniki, pa ga še ne bi dovolj opisal. Tudi najboljše fotografije mu delajo krivico. Še posebej v popoldanskem soncu in s Triglavom posutim s snegom. Preprosto popolno. 

Neznansko sva uživala ob fotografiranju, se čudila nadnaravnim lepotam in se v kratkih rokavih (konec decembra!) kopala v soncu. Polna energije za sestop sva pot podaljšala čez greben v smeri proti Viševniku. Po krajšem spustu proti dolini Krme sva nato splezala nazaj po precej kritičnih predelih in se znašla na vrhu Mrežce. Od tam sva se podala še na Lipanski vrh ter tako vseeno osvojila tri vrhove. Najino pohajkovanje je ves čas spremljal iz minute v minuto lepši pogled na Triglav. Zahajajoče sonce ga je barvalo s čedalje bolj oranžnimi odtenki in ne pretiravam, ko rečem, da sem ga z zadnjim pogledom pospremil s skorajda solznimi očmi. Julijci so naju ponovno očarali! 

Zaradi snega in nepoznavanja terena je bil sestop precej zahteven. Večkrat sva nadaljevala čisto po občutku in nekako nama je uspelo vedno znova priti na pravo pot. Dodatne nevšečnosti pa nama je povzročal tudi led v senčnih predelih. Skratka, dolgčas nama ni bilo in ni veliko manjkalo, da bi naju pred prihodom v dolino ujela noč. Na toplem v avtu sva se med preobuvanjem čudila štirim japoncem, ki so v večernih urah sredi pokljuške divjine izgledali prav izgubljeno. Morda so zašli z Bleda, ker so slišali, da je lepo, a niso vedeli, da gre za gozdni labirint, ki ti ne vzame zgolj 5 minut. A preden sva se odločila, da jih povprašava in skušava kaj več izvedeti v njihovi imitaciji angleščine, so že odtavali nekam v gozd. Glede na to, da še niso razglašeni za pogrešane, sklepam da so preživeli. Midva sva si le še zavrtela cd od Čedahuči in odpeljala novim obzorjem naproti...