Silvestrovo sva letos… khm.. lani čisto zamočila. Ves dan sva bila na terenu in prišla v stanovanje tako utrujena, da sva šla ob desetih zvečer malo zadremat. Spomnim se samo še tega, da je zunaj nekaj časa pokalo, potem pa naju je že predramilo novoletno jutro … Legendi!
Ampak ni nama bilo žal. Dejansko se je bilo prav fino zbuditi brez mačka in polna energije. Na hitro sva opravila z zajtrkom in se šla nastavljat sončnim žarkom po Ljubljani. Sprehodila sva se skozi post-apokaliptični center, ki je bil nastlan z ostanki noči in skoraj povsem prazen. Le sem in tja sva srečala kakšno izgubljeno dušo. Dan pa je bil prelep. Sonce je metalo dolge sence in dajalo dodatne barve stavbam, mraz pa je poskrbel za značilen zimski pridih vsemu skupaj.
Nadaljevala sva skozi Tivoli in mimo biotehniške fakultete ter po poti ob žici do Koseškega bajerja. Tu sem prvič videl zamrznjeno jezero in se skupaj z Aljo čudil in nasmihal neverjetni pokajoči melodiji ledene gmote. Sonce se je premaknilo že na najvišjo točko in zvabilo iz hiš tudi tiste, ki so šli šele zjutraj spat. Tako je bilo ljudi na poti vse več in tudi bajer je bil poln drsalcev, od otrok do upokojencev, igrali so hokej, vlekli sani, dirkali, skakali, padali po tleh, ali zgolj pohajkovali in se sestavljali po prekrokani noči.
Midva sva odklepetala naprej in odkrila nov motiv za fotkanje ob gozdnih poteh v Mostecu. Letošnja zima morda še ni bila radodarna s snegom, je pa zato mraz oblekel gozdno rastje v čudovite kristale, ki so jih sončni žarki naredili še bolj čarobne. Zimski gozdovi so res neizčrpen vir navdiha. Tudi meni je uspelo nekaj prvič pokazati Alji. In sicer sva ugotovila, da sploh ni pomislila, da obstaja kaj zanimivega na tej strani Rožnika in kar ni mogla verjeti, da ima Ljubljana tudi svoje smučarske skakalnice. Mislim, da se bova v bodoče še vračala. Popoldanski Rožnik je postal že kar poln sprehajalcev in tekačev, midva pa sva vse bolj čutila lakoto, tako da sva se počasi spravila nazaj čez Tivoli in Staro Ljubljano ter nadaljevala dan v kuhinji. To pa je že druga zgodba …
Objavite komentar