Social Media

Kompotela in Kosutna


Danes je imela Alja spet izlet presenečenja. Celo tako, da sploh ni vedela, da kam greva. Spet sva v eni uri pripravila in pojedla zajtrk, se oblekla, spakirala malico, čaj, fotoaparate ter ostalo opremo in že zmrzovala v avtu, ohlajenem na -9 stopinj. A se nisva peljala daleč. Odločil sem se, da enkrat za spremembo ne bova samo z vzdihi pospremila tiste prve gore na poti proti Gorenjski, ampak jih greva konkretno povohat od blizu. Tako sva šla pohajkovat na s strani Ljubljančanov verjetno najbolj oblegani hrib poleg Šmarne Gore – Krvavec!


Parkirala sva na planini Jezerca in že kar takoj zašla s prave poti. Ne vem čisto zakaj, a brez pomisleka sva sledila skupini planincev, ki so prepričljivo zakorakali proti severovzhodu. Med hojo sem vseeno malo preverjal opis poti na internetu in po kar nekaj višincih opazil, da nekaj ne štima. Pa se je to izkazalo za kar lušten pripetljaj, ker sva na poti proti Kriški planini odkrila zapuščene smučarske skakalnice, ki jih sicer gotovo ne bi. Kmalu se je pokazalo, da krvavško pogorje ponuja ogromno svobode. Večina poti je potekala po prostranih planotah, posutih s skalami in kamni, ruševjem, smrekami in kravjeki. In tudi če greš malo po svoje, lahko brez skrbi prideš do cilja, če se le držiš prave smeri. 


Med Kriško planino in planino Koren je pot ozko vrezana v pobočje pod Zvohom in nekje na polovici pripelje do super razgledne točke, kjer sva naredila krajšo pavzo za čajček in piškote ter uživala v pogledu na obrise hribovij proti Kamniku in oblake nad njimi. 


Sledil je kar konkreten spust in potem spet hribolazenje do naslednje razgledne točke na planini Koren, ki jo je še dodatno polepšala verjetno najbolj simpatična planinska koča doslej! Čeprav zaprta, še vedno nudi bife v zameno za prostovoljne prispevke: voda, sokovi in pivo iz hladilnika ter nekaj žganega s pulta. In vse tako lepo pripravljeno. Kaj takega bi morala imeti vsaka koča!


Čisto fascinirana sva nadaljevala pot skozi dolino med dvema grebenoma (Jež in Košutna) in se prebijala skozi kraški svet preluknjanega apnenca, ki je močno spominjal na pogorje Krna. Narava je res umetniško delo!


Hitro sva pridobivala višinske metre in se znašla na veliki travnati planoti, ki se je za finale še bolj postavila pokonci in povsem na vrhu postregla z najveličastnejšim razgledom dneva. S Kompotele sva lahko občudovala vse od Kalške gore, Grintavca, Štruce in Skute, do Turske gore, Brane, Planjave in Ojstrice z vsemi vmesnimi vrhovi in sedli. Res ni bilo tako lepo, kot pogled na Triglav in Rjavino (Julijci so res razred zase), a še vedno ti vzame sapo. 


Seveda sva takoj pozabila, kako sva še 15min nazaj razmišljala samo o malici. Samo skakala sva gor in dol in fotkala. In če nekateri eno zmolijo pred kosilom, ga midva najprej poslikava z vseh strani, potem pa navaliva…
Ko sva nekaj časa sedela, je postalo precej vetrovno in začelo naju je pošteno zebsti. Kmalu nisva čutila več prstov na rokah pa še nekaj minut prej sva švicala v hrib. In ker sva si želela še malo dogodivščine, nisva šla takoj po isti poti v dolino. Odločila sva se poiskati svojo pot na bližnjo Košutno, saj direktno s Kompotele pot ni označena. In čeprav se zdi vrh Košutne skoraj na dosegu roke, stvar še zdaleč ni enostavna. 


Pobočje je bistveno bolj kot Kompotela poraščeno z ruševjem. Je pa vmes kup čistin, ki so ali pa niso povezane med seboj. Tako da sva skakala in plezala po tem zelenem labirintu bolj ali manj uspešno, seveda pa ni šlo, da se ne bi vsaj malo izgubila v rušju. 


Hitro nama je spet postalo vroče in vsa opraskana in umazana sva vendar dosegla vrh, kjer naju je počakala edinstvena nagrada: nekdo je pozabil (ali nalašč pustil) na kamnu zavit Ricola bonbon!!! Alja je bila malo skeptična, jaz pa sem ga takoj odvil, pregriznil na pol in že sva se sladkala…



Počasi sva imela dovolj avanture za en dan, tako da sva se začela spuščati po označeni poti, a je meni še vedno uspeli zaiti v ruševje in se še malo zafrkavati med vejami, kmalu zatem pa sva še oba malo zatavala in komaj našla glavno pot nazaj proti planini Koren. Popoldansko sonce je zopet polepšalo pokrajino in pot je prav hitro minila. Prijetno utrujena sva se skobacala v avto. Letošnje leto bi težko začela bolje...




Objavite komentar

Instagram

2024Theme by BD