Danes je imela Alja spet izlet presenečenja.
Celo tako, da sploh ni vedela, da kam greva. Spet sva v eni uri pripravila in
pojedla zajtrk, se oblekla, spakirala malico, čaj, fotoaparate ter
ostalo opremo in že zmrzovala v avtu, ohlajenem na -9 stopinj. A se nisva
peljala daleč. Odločil sem se, da enkrat za spremembo ne bova samo z vzdihi
pospremila tiste prve gore na poti proti Gorenjski, ampak jih greva konkretno
povohat od blizu. Tako sva šla pohajkovat na s strani Ljubljančanov verjetno
najbolj oblegani hrib poleg Šmarne Gore – Krvavec!
Parkirala sva na planini Jezerca in že kar
takoj zašla s prave poti. Ne vem čisto zakaj, a brez pomisleka sva sledila
skupini planincev, ki so prepričljivo zakorakali proti severovzhodu. Med hojo
sem vseeno malo preverjal opis poti na internetu in po kar nekaj višincih
opazil, da nekaj ne štima. Pa se je to izkazalo za kar lušten pripetljaj, ker
sva na poti proti Kriški planini odkrila zapuščene smučarske skakalnice, ki jih
sicer gotovo ne bi. Kmalu se je pokazalo, da krvavško pogorje ponuja ogromno
svobode. Večina poti je potekala po prostranih planotah, posutih s skalami in
kamni, ruševjem, smrekami in kravjeki. In tudi če greš malo po svoje, lahko
brez skrbi prideš do cilja, če se le držiš prave smeri.
Med Kriško planino in
planino Koren je pot ozko vrezana v pobočje pod Zvohom in nekje na polovici
pripelje do super razgledne točke, kjer sva naredila krajšo pavzo za čajček in
piškote ter uživala v pogledu na obrise hribovij proti Kamniku in oblake nad
njimi.
Sledil je kar konkreten spust in potem spet hribolazenje do naslednje
razgledne točke na planini Koren, ki jo je še dodatno polepšala verjetno
najbolj simpatična planinska koča doslej! Čeprav zaprta, še vedno nudi bife v
zameno za prostovoljne prispevke: voda, sokovi in pivo iz hladilnika ter nekaj
žganega s pulta. In vse tako lepo pripravljeno. Kaj takega bi morala imeti
vsaka koča!
Čisto fascinirana sva nadaljevala pot skozi
dolino med dvema grebenoma (Jež in Košutna) in se prebijala skozi kraški svet
preluknjanega apnenca, ki je močno spominjal na pogorje Krna. Narava je res
umetniško delo!
Hitro sva pridobivala višinske metre in se
znašla na veliki travnati planoti, ki se je za finale še bolj postavila pokonci
in povsem na vrhu postregla z najveličastnejšim razgledom dneva. S Kompotele
sva lahko občudovala vse od Kalške gore, Grintavca, Štruce in Skute, do Turske
gore, Brane, Planjave in Ojstrice z vsemi vmesnimi vrhovi in sedli. Res ni bilo
tako lepo, kot pogled na Triglav in Rjavino (Julijci so res razred zase), a še
vedno ti vzame sapo.
Seveda sva takoj pozabila, kako sva še 15min nazaj
razmišljala samo o malici. Samo skakala sva gor in dol in fotkala. In če
nekateri eno zmolijo pred kosilom, ga midva najprej poslikava z vseh strani, potem
pa navaliva…
Ko sva nekaj časa sedela, je postalo precej
vetrovno in začelo naju je pošteno zebsti. Kmalu nisva čutila več prstov na
rokah pa še nekaj minut prej sva švicala v hrib. In ker sva si želela še malo
dogodivščine, nisva šla takoj po isti poti v dolino. Odločila sva se poiskati
svojo pot na bližnjo Košutno, saj direktno s Kompotele pot ni označena. In
čeprav se zdi vrh Košutne skoraj na dosegu roke, stvar še zdaleč ni enostavna.
Pobočje je bistveno bolj kot Kompotela poraščeno z ruševjem. Je pa vmes kup
čistin, ki so ali pa niso povezane med seboj. Tako da sva skakala in plezala po
tem zelenem labirintu bolj ali manj uspešno, seveda pa ni šlo, da se ne bi vsaj
malo izgubila v rušju.
Hitro nama je spet postalo vroče in vsa opraskana in
umazana sva vendar dosegla vrh, kjer naju je počakala edinstvena nagrada: nekdo
je pozabil (ali nalašč pustil) na kamnu zavit Ricola bonbon!!! Alja je bila
malo skeptična, jaz pa sem ga takoj odvil, pregriznil na pol in že sva se sladkala…
Počasi sva imela dovolj avanture za en dan,
tako da sva se začela spuščati po označeni poti, a je meni še vedno uspeli
zaiti v ruševje in se še malo zafrkavati med vejami, kmalu zatem pa sva še oba
malo zatavala in komaj našla glavno pot nazaj proti planini Koren. Popoldansko sonce
je zopet polepšalo pokrajino in pot je prav hitro minila. Prijetno utrujena sva
se skobacala v avto. Letošnje leto bi težko začela bolje...
Objavite komentar