Nacionalni park Zion je eden najlepših in najbolj obiskanih nacionalnih parkov ZDA in pričakovanja so bila velika. Tokrat prijetno naspana sva se iz motela v St. George-u odpravila bolj zgodaj in se po prijetni cesti pripeljala v turistično mestece Springfield, v katerem je tudi vhod v park. Prijazni rangerji so naju napotili na veliko parkirišče, kjer sva morala pustiti avto in se po parku podati s pomočjo avtobusa. Zaradi prevelikega števila obiskovalcev so v Zionu prepovedali vožnjo z avtomobili v času razširjene glavne sezone. Pri premikanju si tako manj svoboden, ampak avtobusi vozijo v kratkih intervalih, poleg vožnje pa nudijo tudi audio vodiča, ki glede na lokacijo avotbusa predstavi znamenitosti mimo katerih se pelješ. Pa tudi šoferji so izredno prijazni in ti z veseljem dajo nasvet.
ZNAMENITI RAZGLED Z ANGEL'S LANDING |
Vzpon na Angel's Landing
Midva sva imela jasen načrt - najprej vzpon na Angel's landing! Gre za najbolj oblegano točko v parku in tja sva hotela čimprej, da bi se izognila največji gneči pri vzponu. Najprej sva se vzpela po širši, a precej strmi poti, ki se vklesana v skalo, vije visoko nad dolino in po dobre pol ure hoda sva prispela na širšo ploščad. Tu se je pohod začel zares. Ne samo, da je Angel's landing točka z morda najlepšim razgledom na park, do nje vodi tudi resnično nevarna pot po ozkem in visečem grebenu z globokimi prepadi na obe strani. Da je mera polna, pa se po tem grebenu drenja še na stotine ljudi, ker obisk Ziona pač ne more miniti brez vzpona na Angels landing.
Sicer sva začela hoditi precej zgodaj in se hitro vzpenjala, a gneči se vseeno nisva izognila. Situacija je bila podobna oziroma še malce hujša kot pri vzponu na Triglav na avgustovsko nedeljo. Večkrat smo se v koloni povsem ustavili in nekaj minut čakali, da se je nasproti hodeča kolona umaknila in smo lahko nadaljevali. Tako sva v vsako smer izgubila vsaj pol ure. Tudi pot je varljiva. Greben, ki ga vidiš z vstopne točke na ploščadi še zdaleč ni vse, kar moraš premagati. Zdelo se je, da je neskončen in gotovo je bil v resnici vsaj dvakrat daljši, kot je videti na začetku. A uspelo nama je brez nevarnosti in uživala sva v resnično izjemnem razgledu na glavno območje parka.
V sredini doline reka Virgin, okoli reke živo zeleni travniki in krošnje dreves, nad njimi pa visoke oranžne stene, ki se na vrhu nadaljujejo v planote bolj peščenih barv, prekrite z grmičevjem. Kar nekaj časa sva prebila na vrhu, kejr je bilo dovolj prostora, da se nisva počutila utesnjeno, poleg ostalih pohodnikov pa so nama delale družbo tudi veverice. In prav lepo je bilo opazovati vedno nove skupine ljudi, ki so vzklikale od veselja, da so prispeli na vrh, in vzdihovali od navdušenja, ko so pogledali navzdol.
Če načrtujete obisk Ziona in, kot mnogi, oklevate glede vzpona na Angel's landing, nikar. Če nimate res pretiranega strahu pred višino in ste že premagali kakšnega domačega dvatisočaka, ne bo vzpon prav nič strašljiv. Je pa potrebna zdrava mera previdnosti. Še največja težava je gneča, kar pa lahko reši le zgodnji štart in nekaj potrpežljivosti. Razgled je enkraten in vsekakor vreden napora!
The Narrows
Po sestopu sva uživala v toplem soncu v dolini in opazovala srne, ki so tekale ob reki povsem blizu naju, nato pa znova skočila na avtobus in se odpeljala povsem do konca doline do postajališča Temple of Sinawava. Tam sva visoko v skalah opazila manjši slap, nato pa se po kratki in enostavni pešpoti sprehodila do začetka še ene slavne poti The Narrows, ki se vije po kanjonu reke Virgin še nekaj kilometrov višje. Žal sva bila tam ravno v času, ko se je visoko v gorah še pospešeno topil sneg in je bila reka zato previsoka, da bi bilo mogoče hoditi po poti, je pa to gotovo še en obvezen podvig v Zion-u, ki ga ne smete izpustiti.
Z avtobusom sva se odpeljala nazaj do glavnega centra za obiskovalce, ki je tukaj zares ogromen in premore tudi manjši hotel in restavracijo. Po skrbnem pregledu trgovine s spominki, ki so v ameriških nacionalnih parkih zares polne lepih in uporabnih stvari, sva si v zunanjem baru naročila ledeno kavo in se zleknila na travnik pod gromozanskim drevesom, kot še mnogi drugi obiskovalci. Počutila sva se tako hvaležno, da sva bila na tako idiličnem kraju, obdana z ljudmi, ki zares cenijo in uživajo v naravi. To sva kasneje opazila še večkrat - Američani se pomena njihove narave zavedajo še mnogo bolj, kot mi, in znajo tudi mnogo bolj uživati v njej. Celotne družine gredo na počitnice v nacionalne parke, upokojenci se namesto v stanovanja zaprejo v avtodome in odkrivajo naravo svoje velike domovine, vsi so zunaj, pečejo na žaru, spijo v šotorih, se zbirajo in glasno ploskajo ob sončnih zahodih.
Lower in Upper Emerald Pools
Ko sva se nasanjarila in nabrala nove energije, sva se odpravila še na en krajši pohod do Lower in Upper Emerald pools, do katerih ni potrebno z avtobusom. Prečkala sva reko in po 15 minutah dosegla spodnje bazene z vodo in slap, ki je namakal pot. Zaradi deževnega obdobja in nevarnosti podorov je bila pot do zgornjega bazena zaprta, a v vsakem primeru se naprej ne bi mogla odpraviti, ker je kar naenkrat začelo deževati in v kolonah smo se začeli zgrinjati nazaj proti centru za obiskovalce, da bi našli zavetje. Rahlo pršenje se je kmalu prelevilo v pravi naliv in prav nič ni kazalo, da se bo kmalu končal. Preden sva spet dosegla glavno cesto sva bila že popolnoma premočena in kar stekla sva v avtobus, ki se je ravnokar pripeljal mimo in pobiral premočene pohodnike. Bilo nas je poln avtobus in šofer je brez vprašanj odpeljal do parkirišča na začetku parka, kjer smo se lahko preoblekli in posušili v zavetju avtomobilov in manjšega centra za obiskovalce.
Slikovita pot proti Nacionalnem parku Bryce
Ker sva videla večino glavnih znamenitosti osrednjega dela parka in ker se je dan prevesil že krepko v popoldan, sva se odločila, da je čas, da nadaljujeva z najino potjo proti naslednjemu nacionalnemu parku Bryce-u. Od Ziona proti Bryce-u sicer vodi prekrasna pot skozi Mount Carmel tunnel, a je bil tunel žal zaprt zaradi obnove. Tako sva se vrnila na Hwy 15 proti Cedar City-u. Peljala sva se tudi mimo severnega dela NP Zion, Kolob Canyon, ki je menda tudi izjemno lep, a leži na višji nadmorski višini in je bil zaprt zaradi previsoke snežne odeje. Če bi bila v Zionu junija ali kasneje, bi imela torej veliko več dela. Če bi si želela ogledati še Kolob Canyon in se podati na dolgo, a čudovito pot v Narrows po reki Virgin, bi potrebovala še vsaj dan ali dva, zato svetujeva, da si toliko rezervirate tudi sami.
Pot do Cedar City-ja nama je postregla tudi s spektakularnim pogledom na rob enega od kanjonov, obsijanega s soncem in nevihtnim nebom v ozadju. Pri Cedar City-ju sva zavila desno in se vzpela na visoki gorski prelaz, kjer sva uživala v pogledu na zasnežene oranžne gore, nekaj, česar pri nas zlepa ne moreš videti, pa tudi v pravih gorskih jezerih in počitniških kočah med gozdovi. Prav noro se je bilo v enem dnevu seliti iz žgočega sonca pod zelene krošnje, bežati pred pravim poletnim nalivom, nato pa se le dve uri kasneje sprehajati ob zasneženem jezeru sredi gora. S prelaza sva se spet spustila in po Hwy 89 že ponoči prispela v Panguitch, manjše naselje z nekaj moteli, ki nama je služil kot izhodišče za obisk naslednjega veličastnega nacionalnega parka, Bryce Canyon.
Objavite komentar