Grand Canyon je park, ki ga zagotovo poznamo vsi, a vseeno te, ko kanjon prvič zagledaš od blizu, povsem prevzame in še vedno si osupel, ko ugotoviš, da vidiš zgolj zanemarljiv delček celotnega kanjona in se zaveš, da je od točke, na kateri stojiš, do reke Colorado na dnu kanjona skoraj toliko višinskih metrov, kot če bi s Triglava gledal dol na Piran.
Ob sprehajanju po turistični poti na robu kanjona sva slišala zanimivo predavanje park-rangerja, ki je energično pripovedoval, da ima kanjon na dnu povsem drugačno podnebje, kot na njegovem robu več kot 2 tisoč metrov višje. Ko je na dnu prijetnih 25 stopinj, se lahko obiskovalci, ki ga opazujejo z vrha, tresejo od mraza. In ko na vrhu sneži, se sneg do dna že zdavnaj spremeni v dež ali celo izhlapi še preden ga doseže. In če se zainteresirani geologi lotijo raziskovanja kamnin v stenah kanjona, bodo od mlajših, nekaj milijonov let starih kamnin na robu, prišli na dnu že do kamnin starih 2 milijardi let, kar je skoraj polovica starosti našega planeta. Tako ogromen je Grand Canyon!
Ogromen pa je tudi sam nacionalni park in raziskati vse, kar se v parku da videti in početi, je v enem dnevu, kolikor sva mu namenila, preprosto nemogoče. A en celoten dan je v resnici veliko več, kot si privošči večina turistov. Največ se jih pripelje z avtobusom iz Las Vegasa, se slika na eni izmed glavnih razglednih točk in šiba dalje. Če sva čisto iskrena, na ta načn niti ne zamudijo tako zelo veliko, saj je kanjon tako ogromen, da s premikanjem po približno 40-kilometrskem južnem robu, ki je urejen za turiste, ne prideš do lokacije, ki bi bila popolnoma drugačna od vseh ostalih. Gre bolj za nianse.
Največje doživetje je zato po tistem primarnem šoku razgleda z vrha, spust po kakšni izmed urejenih poti v sam kanjon. Šele takrat se pokrajina okrog tebe prične spreminjati in začutiš kanjon povsem od blizu. Je pa pri tem potrebno upoštevati nekaj pomembnih nasvetov, ki jih park poudarja na vsakem začetku poti. Verjetno najpomembnejši je, da se vedno spuščaj z mislijo, da bo treba iz kanjona prilesti nazaj na vrh in da bo to občutno težje in dolgotrajnejše, kot je bil spust. Drugi je, da moraš s sabo vzeti dovolj vode. Temperatura se s spuščanjem hitro viša in marsikdo ob hladnem vremenu na robu kanjona ne pomisli, kako zelo bo žejen, ko se bo vračal. Marsikoga so zaradi podcenjevanja vzpona na poti nazaj ter pomanjkanja vode že morali reševati. Tudi čas si je potrebno preračunati, saj v divjem skalovju ni dobro, da te ujame izčrpanost in noč, ki prinese občutno nižje temperature. Neustrezno opremljeni pohodniki so tudi že zmrznili v stenah kanjona.
Kanjon ni lunapark, ampak je prava divjina sredi neizprosne visoke puščave, zato ga je treba kot takšnega tudi jemati. Večina ljudi se tako odpravlja na krajše pohode do najbližjega razglednika in se nato vrne. Tisti najbolj resni in z več razpoložljivega časa, pa si kupijo dovolilnico za kampiranje na dnu kanjona ter se odpravijo na dvodnevni izlet do dna in nazaj. Ko bova naslednjič tam, se gotovo tudi midva odločiva za to! Tisti, ki že malo težje hodijo ali si preprosto želijo drugačne avanture, pa se v kanjon in nazaj odpravijo z vodenimi turami na konjih. Kar nekaj sva jih srečala in videti so bili izredno zadovoljni. Morate pa takšne izlete rezervirati vnaprej in včasih (še posebej sredi glavne sezone) kar pošteno odpreti denarnico.
Desert View
Midva sva vstopila v park s smeri Page-a in se najprej ustavila pri razglednem stolpu Desert View, nato pa se dobrih 30 kilometrov peljala po turistični cesti Desert View Drive in se vsakih nekaj kilometrov ustavljala na urejenih razglednih točkah. Morava priznati, da se po toliko časa in tako številnih točkah ob robu kanjona, resnično ne spomniva, katera naju je najbolj očarala. So pa vse presunljivo lepe in vredne postanka. Še največja razlika je morda ravno v tem, da si na koncu razgledi postajajo že zelo podobni in verjetno vas bo najbolj navdušila točka, s katere boste prvič zagledali kanjon.
Grand Canyon Visitor Center
Pot se za avtomobile konča pri Grand Canyon Visitor Centru in že konec aprila sva v jutranjih urah komaj našla parkirno mesto, niti ne tako blizu centru za obiskovalce. Sploh si ne upava pomisliti, kakšna gneča mora biti tukaj šele v času glavne sezone. Od visitor centra naprej vozijo parkovni avtobusi, podobno kot v NP Zion, kar je ob množici obbiskovalcev preprosto nujno, da se zaščiti narava. Lahko pa si najamete tudi kolo in se zapeljete po urejenih sprehajalnih in kolesarskih stezah po celotnem območju parka.
Ooh Aah Point
Najin prvi cilj, preden sredi dneva postane najbolj vroče, je bil skok v kanjon do popularne točke Ooh ahh point, ki naj bi ti omejila besedni zaklad na enozložnice. Avtobus naju je zapeljal do izhodišča za South Kaibab Trailhead, kjer si skorajda nisva upala sestopiti, ko sva čisto blizu zagledala ogromne lose (angleško Elk). Vendar so se ljudje obnašali, kot da je to čisto običajno, pa tudi losi se nisi niti najmanj brigali za kaj drugega, kot travo med drevesi. Pričakovala sva, da se takšne veličastne živali da videti zgolj sredi divjine ali na safarijih, v ZDA pa se res lahko tudi v najbolj obleganih nacionalnih parkih srečaš z njimi iz oči v oči.
Pot do Ooh Aah point je kamnito-peščena, serpentinasta in prav nič nevarna. Do nje je 3 kilometre, ki so minili ob čudovitih razgedih in umikanju "kavbojem" na konjih. Odkrivala sva, da nižje, kot greš, bolj zelena postaja pokrajina, kamnine pa so še bolj izrazitih barv. Na Ooh Aah point sva vzdihovala predvsem od velikega števila ljudi, ki so morali narediti selfie na skali z najlepšim razgledom, zato sva se najprej usedla in pomalicala, ker je minilo že nekaj časa od zajtrka. A se nisva mogla sprostiti - sendviče in paradižnik sva morala krčevito braniti pred vevericami, ki zelo dobro vedo, kje se vsak dan lahko dobi (ali ukrade) kaj za pod zob. Če jim nisva dala česa prostovoljno, so začele kar same brskati po najinih ruzakih!
Cedar Ridge
Je bil pa razgled s skale na koncu res lep in ker se nama je zdel pohod prekratek, sva se ga odločila še malo podaljšati. Nižje je postalo število obiskovalcev bistveno manjše, razgledi pa še veliko lepši. Kamen je počasi zamenjala oranžna prst in kmalu sva se po kamnitih stopnicah spustila do Cedar Ridge-a, ki je bil verjetno najlepša točka najinega obiska Grand Canyona. Šele tukaj sva začutila pravo tišino, poslušala ptice in opazovala naslednjo skupino, ki se je na konjih vzpenjala proti vrhu. Pravi divji zahod.
Že tam bi z veseljem počakala na sončni zahod in le slutiva lahko, kako zelo lepo mora biti šele naprej po poti in na samem dnu kanjona, en cel svet stran od živ-žava na vrhu. Vzpon nazaj sva zmogla brez večjih naporov, nama je pa gotovo vzel dobro uro in izpaznil vse zaloge vode. Sredi vročega poletja je res priporočljivo začeti ob sončnem vzhodu, ker zna biti sredi dneva že nevzdržno vroče.
Popoldne sva se z avtobusom odpeljala do izhodišča za še eno znano pot proti dnu kanjona, Bright Angel Trailhead, a se nisva spustila, temveč nadaljevala peš kar nekaj kilometrov ob robu kanjona mimo številnih razglednih točk, dokler nisva imela dovolj in sva se zadnji dve postaji še z avtobusom zapeljala do konca cesta pri Hermits Rest. Tu je izhodišče za najbolj zahodno pot navzdol, The Hermit Trail, na vrhu katere so pred sto leti postavili kamnito zgradbo pod vodstvom arhitektke Mary Jane Colter, ki je zagovarjala tesno povezanost z naravo in poskrbela, da se zgradba kar najbolj zlije z okolico. Sprehodila sva se po zanimivi notranjosti, kjer se da tudi okrepčati in kupiti kakšen spominek, nato pa skočila na naslednji avtobus do Hopi point.
Hopi Point
Hopi point je najpopularnejši razglednik ob sončnem zahodu in število ljudi je bilo temu primerno. A kot sva se v ZDA hitro navadila, je sončni zahod hkrati intimen in skupinski dogodek, ki ga nemalokrat pospremi tudi navdušeno vzklikanje in ploskanje. Nič ni lepšega, kot videti, da ljudje resnično cenijo malenkosti, ki se nam včasih zdijo samoumevne, in da jih do krikov sreče pripravi nekaj tako vsakdanjega, kot je sončni zahod, zato nisva imela prav nič proti temu, da si ta spektakel deliva z množico ljudi. Tudi kanjon je bil ob zahodu še lepši, odet v barve, kot jih še nisva videla čez dan. Res čarobno.
Nazaj grede sva izgubila veliko časa s čakanjem na avtobuse (do parkirišča pri glavnem centru za obiskovalce je potrebno zamenjati dva). Ker vedo, koliko ljudi je na Hopi point, so jih poslali več zaporednih kmalu po sončnem zahodu in uspelo nama je priti na tretjega, toliko nas je bilo. V avto sva se polna vtisov in pošteno utrujena usedla že v trdi noči in nadaljevala pot do naslednjega prenočišča, skoraj dve uri stran ...
Objavite komentar