Page je lepo urejen večji turistični kraj na skrajnem severu zvezne države Arizona. Verjetno je eno večjih in bogatejših mest znotraj teritorija Navajo Nation, k čemur gotovo največ pripomore, da je podobno kot Moab v Utah-u, z vseh strani obdano z naravnimi znamenitostmi.
Horshoe Bend
Za prvo je zaslužna reka Kolorado, ki si je ob utiranju poti skozi to območje privoščila še posebej veliko kreativne svobode, in ustvarila svetovno znani Horseshoe bend, eden največjih in najlepših rečnih okljukov na svetu. Samo zaradi te razgledne točke vsakodnevno v Page prihaja na tisoče turistov, zaradi česar so začeli obisk postopno omejevati. Ko sva bila tam midva, konec aprila 2019, so zgradili prvo izmed več parkirišč, kjer lahko ob plačilu parkirnine parkiraš, in ki je bilo že zelo zgodaj zjutraj skorajda polno. Če ste prepozni, vam preostane le avtobusni prevoz iz mesta, ki vzame več časa in organizacije ter ga je ravno tako potrebno plačati.
Čeprav sva prispela že kmalu po sončnem vzhodu, sva na ogromnem robu kanjona komaj našla prostor za pogled v veličasten prepad, na dnu katerega se je leno premikala reka Kolorado. Zadeva je v živo tako ogromna, da potrebuješ res širok objektiv, da spraviš vso to lepoto v eno samo fotografijo. In res se splača priti zgodaj zjutraj, saj so takrat barve še lepše kot ob zahodu in je kontrast med zeleno reko in oranžnimi skalami okrog nje najlepši. Kar malce šokirana od navala turistov sva se hitro premaknila višje ob robu kanjona in se le malo stran od glavne razgledne točke znašla skorajda sama.
Kmalu sva ugotovila, da je lokacija lepa tudi zaradi samih sten kanjona, ki ostro padajo v globino in da je okolica prav prijetna za kratek sprehod in plezanje po bližnjih skalah. Z veseljem sva se usedla ob rob ene izmed njih ter uživala v petju ptic in toplem soncu, ki je je metal vse več svetlobe na reko daleč spodaj. Opazila sva, kako nekateri uživajo na ladjicah in si skušala predstavljati, kako noro mora izgledati kanjon šele od spodaj.
Glen Canyon Dam
Za drugo znamenitost je v veliki meri kriv človek, ki je sredi 60ih let prejšnjega stoletja zgradil Glen Canyon Dam. Gre za drugi največji jez v ZDA (takoj za Hooverjevim), ki je povzročil nastanek enega največjih in gotovo tudi najlepših umetnih jezer v ZDA, Lake Powell. To območje je tudi zaščiteno kot National Recreational Area in je pod enako upravo, kot ameriški nacionalni parki, kar pomeni, da je zelo zgledno urejen in ponuja krasen center za obiskovalce, kjer se lahko podučiš o vseh zanimivostih jezera in jezu.
Midva sva se na poti s Horseshoe benda za nekaj minut ustavila na razgledni točki Glen Canyon Dam overlook, nakar sva si vso veličino jezu ogledala tudi čisto od blizu iz centra za obiskovalce, nato pa sva se še na hitro zapeljala po razgledni cesti severno od jezu do kraja Wahweap, kjer se nahaja tudi manjša marina. Na celotni poti sva uživala v razgledih na sinje modro jezero, obdano s skalnimi formacijami vseh odtenkov med belo in oranžno. Nato pa sva morala pohiteti na drug konec mesta, da sva ujela ogled še ene znamenitosti.
Antelope Canyon
Antelope Canyon je tretja (za marsikaterega obiskovalca pa tudi glavna) naravna znamenitost v neposredni bližini Page-a. Teh čudovitih stvaritev narave se s ceste niti ne opazi. V resnici jih zagledaš šele, ko praktično stopiš vanje. Gre za kanjone, ki so nastali zaradi podzemnih hudournikov, ki predvsem poleti, v času monsunov, divjajo skozi njih. Voda z veliko hitrostjo lušči peščene stene in s seboj nosi na poti nabrani pesek, kar povzroča vse močnejšo erozijo, dokler po več urah ali celo dnevih končno ne zmanjka vode, ki jo prinese deževje. V preteklosti so jih uporabljali za pobeg pred poletno vročino ali za skrivanje svojih živali, zadnjih 70 let pa služijo izključno turističnim namenom. Zaradi izredne fotogeničnosti so postali tako oblegani, da je za uspešen obisk enega izmed kanjonov potrebno vse več organizacije, saj je možen le voden ogled, termini pa se pogosto razprodani več tednov ali mesecev vnaprej.
Najprej se morate odločiti, katerega izmed glavnih dveh boste obiskali. Zgornji (Upper Antelope Canyon) je bolj znan in dražji. V njem boste lahko opazovali znamenite žarke svetlobe, ki so, odvisno od časa v letu in seveda vremena, vidni le do nekaj ur dnevno. Je v obliki črke A, torej zlo ozek na vrhu in širok na dnu, zaradi česar se je po njem lažje premikati, po drugi strani pa je temnejši in zahteva nekaj več znanja za dobro fotografijo. Prav tako je krajši (200 metrov), bolj oblegan in tudi do dvakrat dražji od spodnjega (leta 2019 še pred glavno sezono okoli 80 EUR na osebo).
Midva sva se odločila za obisk Spodnjega (Lower Antelope Canyon). Ta je znan po več kamnitih formacijah (predvsem Lady in the Wind), ki so zaradi kanjona v obliki črke V tudi veliko lepše osvetljene. Ker je kanjon na dnu zelo ozek, je hoja po njem otežena, a zato mnogo bolj zabavna. Na dobrih 400 metrov dolgi poti se spustiš in povzpneš po kar nekaj lestvah, ponekod pa se dobesedno komaj stisneš skozi prehode. Dodaten bonus je manjša gneča ter nižja cena, ki se giblje med 40 in 50 EUR na osebo.
Če želite najboljšo svetlobo, boste morali obiskati enega izmed kanjonov čim bolj sredi dneva, pri čemer je razpon večji pri Spodnjem kanjonu, saj je več prostora za svelobo. Ko boste iskali termin, boste opazili, da so ravno tisti med 11. in 15. uro najhitreje razprodani. V vsakem primeru pa skušajte svoj termin rezervirati takoj, ko boste vedeli, kdaj boste prispeli v Page, in si organizirajte ostale oglede kasneje, glede na ogled v Antelope Canyonu.
Najina izkušnja je polna mešanih občutkov. Najprej sva bila znova presenečena, kako neurejena in nevzdrževana (spet nobenega asfalta in jame na parkirišču) je lahko lokacija, ki v blagajno indijanskih organizatorjev vodenih ogledov prinese nepredstavljive količine denarja letno. Dejansko izgleda, kot bi sredi puščave postavili malo večjo barako. Notranjost je lepa, spet lahko najdete osnovna okrepčila, izdelke indijanskih obrtnikov in galerijo najlepših fotografij iz kanjona, ki si jih lahko tudi kupite. Polovico zgradbe pa predstavlja živahna sprejemnica, kjer se vsakih nekaj minut oglasi nekaj vodičev in kliče obiskovalce, ki so rezervirali termin z njimi. To je res termin, ki ga ne smete zamuditi, pa še ko ste tam, morate imeti ušesa na pecljih, da vam vaša skupina ne uide v vsesplošni zmedi obiskovalcev pa tudi vodičev samih. Počutila sva se, kot bi nas zganjali skupaj kot živino na sejmu, še posebej sredi vročega sonca in dvigovanju puščavskega prahu vsenaokoli.
Razdelili so nas v skupine po približno 15 ljudi in nas ene za drugim spuščali v kanjon. Na to, kar je sledilo v naslednjih 30 minutah imava le neurejene, bežne spomine, saj je vse potekalo zelo hitro. Oba sva imela vsak svoj fotoaprat, vsak svoj telefon plus polaroid in fotoaparat na film. Naredite si uslugo in vzemite s seboj le eno stvar pa še to skušajte uporabljati čim manj, ker sicer ne boste zares doživeli kanjona samega. Kanjon je res presunljivo lep in veličasten. Kar težko je verjeti, da je nekaj takšnega nastalo samo od sebe, sončna svetloba pa vse te oblike še poudari, vsako minuto na drugačen način. Vsake toliko po kanjonu še rahlo zapiha in v zrak požene peščene delce, ki naredijo izkušnjo še bolj čarobno. Vendar ogledi so tempirani in ni časa za uživanje. Komaj se dobro ustaviš, že čutiš naslednjo skupino, ki pritiska naprej. Sicer prijazna in ustrežljiva vodička je proti koncu vse hitreje govorila in nas priganjala naprej, tako da ob vseh informacijah, kamnitih skulpturah in poizkusih narediti tisto najlepšo fotografijo, o kateri sanjaš pred ogledom, ob skorajda neskončnih možnih motivih povsod naokrog, možgani kar malo zamrznejo. Na koncu sva imela verjetno utrip že blizu 180, ko sva kar naenkrat ugotovila, da je ogled že pri koncu, midva pa še dobro nisva dojela, da se je začel. In menda je v Zgornjem kanjonu še huje. Antelope Canyona sta veličastna, nepozabna, enkratna in ju ne bi smeli izpustiti, a se morate pripraviti na malce manj romantično izkušnjo, kot si jo morda predstavljate.
Jezero Powell
Pozno popoldan in ob sončnem zahodu je gotovo najlepše preživeti ob jezeru Powell, kamor sva se spet vrnila po ogledu Lower Antelope Canyon-a. Še enkrat sva se zapeljala po razgledni cesti, potem pa mimo Wahweap-a nadaljevala po Highway 89, naredila obvezno fotko ob znaku Welcome to Utah na meji med Arizono in Utah ter takoj zatem zavila na cesto proti Lone Rock Beach.
Širna kamnito-peščena plaža, polna dopustnikov v šotorih in prikolicah, ob jezeru, iz katerega se dviga slikovit skalni osamelec. Kar nekaj časa sva se podila po plaži, nato pa se po cesti vrnila na bližnji razglednik, s katerega sva pozdravila zahajajoče sonce in odšla na zasluženi počitek v motel.
Objavite komentar