Iz svetovno znanega Grand Canyona sva skočila v enega najmanj znanih nacionalnih parkov v ZDA. Dokler nisva začela načrtovati poti skozi Arizono, niti nisva vedela, da obstaja, a so naju prepričale fotografije okamenelih drevesnih debel, ki naj bi jih bilo tam na pretek. Niti v sanjah pa si nisva predstavljala, kaj vse bova videla v tem čudovitem nacionalnem parku, ki ga zdaj priporočava vsem, ki se utegnejo potikati po teh koncih!
Park se nahaja takorekoč sredi ničesar, ob slavni Route 66, ki je na tem delu še posebej slabo ohranjena in neturistična. Po široki cesti (Hwy 40) se pelješ skozi puščavo 200 milj vzhodno od Grand Canyona in tik pred mejo z Novo Mehiko zapustiš Hwy 40 v Holbrooku, če se odločiš za ogled iz južne smeri ali malo kasneje na Hwy 40 pri tabli za nacionalni park, če se odločiš za ogled s severne smeri. Večina obiskovalcev začne na severni strani, a se nama ne zdi zares pomembno. Je pa narava v severnem delu parka veliko bolj fotogenična, tako da si organizirajte tako, da boste tam v jutranjih ali pozno-popoldanskih urah.
Sama sva sicer začela na severu, a bova z namenom stopnjevanja lepot tukaj začela v obratnem vrstnem redu. Večina južnega dela parka je namenjena raziskovanju glavne znamenitosti, ki je dala parku tudi ime. V centru za obiskovalce Rainbow Forest boste že takoj poučeni o tem, da je to vroče, sušno območje, pred toliko in toliko milijoni let bilo pravi tropski pragozd, kjer so kraljevali dinozavri. Če ste kadarkoli bili obsedeni z dinozavri, ali imate otroke obsedene z dinozavri, boste nadvse uživali v prikazih življenja teh orjakov ter okostij in stopinj, ki so jih na tem območju našli zares veliko.
Poleg dinozavrov, pa so glavna znamenitost okamenela drevesa iz časa dinozavrov, ki jih boste našli razmetane po tleh po celotnem parku. Sicer se najdejo tudi drugod po svetu, a tukaj jih je na nekaj kvadratnih kilometrih zares veliko in so najbolje ohranjena. Večina jih je manjših kosov, a obstajajo tudi celotna debla. Največje ohranjeno je dolgo okrog 10 metrov.
Večina jih je nastala pred 211 milijoni let, ko so drevesa odmrla in padla v široko rečno strugo, ki je tekla tu skozi. Ko je bila reka še posebej hudourniška, je s seboj nosila tudi velike količine mulja, ki je uspel padla drevesa, ki so se zaustavila na okljukih, zakopati na varno še preden bi narava poskrbela za normalen proces gnitja. Ker so se drevesa v zelo kratkem času znašla v povsem neprodušno zaprtem okolju brez kisika njihova tkiva niso razpadla, ampak so jih v nekaj milijonih let nadomestili predvsem kremen in ostali minerali. Preprosto so se spremenila v kamen, a v celoti ohranila svojo obliko. Čarovnija!
Prve in ene največjih okamenelih kosov si lahko ogledate že na kratkem sprehodu za centrom za obiskovalce - Gian Logs. Na drugi strani pa se začne daljši pohod do Long Logs in Agate House, manjšega naselja, kjer so hiške zgrajene iz okamenelih dreves. Midva sva se tam znašla v najbolj vročem delu dneva, ko sva prehodila že vse ostale dele parka, tako da sva tega izpustila. Lahko pa iz prve roke poveva, da je dober kilometer dolga krožna sprehajalna pot med stotinami kosov dreves Crystal Forest res vredna ogleda!
Nor občutek je, ko vidiš drevesa, ki izgledajo povsem naravno, kot bi jih včeraj posekali, ko se jih dotakneš, pa je občutek enak, kot bi božal kamen. Možgani kar niso mogli sprocesirati dveh informacij, ki se še nikoli nista križali na tak način. Še bolj noro je, kako so se drevesa nalomila, kot bi jih nekdo namensko prežagal - taki čisti, profesionalni rezi. Popolnoma pa te sezuje, ko zagledaš debla v prerezu. Takrat ti postane jasno, da gre za nekaj "izven tega sveta." Vse barve mavrice razporejene v krogih, kot bi jih naslikali umetniki v želji ustvariti najlepše drage kamne. Če ne bi bili kosi tako hudičevo težki, bi jih takoj odnesla domov! Malo naprej je še ena točka vredna hitrega postanka - Agate Bridge, kjer prek hudourniške struge kot brv leži najdaljše ohranjeno deblo v parku, dolgo več kot 30 metrov.
Potem pa prispete v najlepši del parka, ki je bil za naju popolno presenečenje. Kose kamnitih dreves boste še vedno videli posejane povsod, a tukaj večja atrakcija postane čudovita pokrajina, kakršne nisva videla nikjer drugje na najinem potovanju. Takšni pokrajini pravijo badlands (slaba zemlja) in v Južni Dakoti obstaja prav Badlands National Park, kjer je verjetno vse še večje in bolj slikovito. Gre za sušno pokrajino, brez vegetacije, ker sta veter in voda odplaknila praktično vso rodovitno zemljo, ostal pa je le še suh kamen. Kako je do tega prišlo se da videti še danes, saj se v primeru dežja to puščavsko območje hitro spremeni v kraj poln hudournikov, ki še naprej "uničujejo" pokrajino.
Najlepši badlands v NP Petrified Forest, skozi katerega se da varno sprehoditi, se imenuje Blue Messa, ker so kamnine, ki še vedno kljubujejo eroziji čudovite modro-vijolične barve ter vseh ostalih odtenkov do bele in rjave. Ko se sprehajaš skozi te mavrične kuclje, se zares počutiš kot na drugem planetu. Med visokimi in barvitimi nanosi peska so očitne struge hudournikov, na katerih se vedno znajde kakšen kos okamenelega drevesa, ki ga je erozija spravila na površje. In najverjetneje bo čez milijon let, ko bosta veter in voda naredila svoje, tudi tukaj ostala le še ravna pokrajina, polna kamnitih dreves, ki se zaenkrat še skrivajo pod mlajšimi skalnimi nanosi. V Blue Messi sva verjetno preživela največ časa in če vas ostanki dinozavrov ter okamenela drevesa ne prepričajo, se splača park obiskati že samo zaradi tega nepozabnega sprehoda.
Tudi vožnja proti severu je izredno fotogenična in nemogoče se je ne ustaviti kje ob poti in opazovati čudovite barvite messe in se sprehoditi malo okrog. A ne hodite predaleč, ker gre za izredno občutljivo pokrajino, v slabših vremenskih pogojih pa tudi ne najbolj varno. Na severu parka prečkaš tudi že skoraj povsem izginulo cesto Route 66 in zarjavelo karoserijo avtomobila iz leta 1932, ki izgleda enako kot avto Bonnie & Clyde, ki so ga prerešetali z brzostrelkami. Bolj zanimiva je pokrajina v okolici severnega centra za obiskovalce Painted Desert, kjer se lahko sprehodite po poti z razgledi daleč po barviti pokrajini, sredi katere boste ugledali tudi ugasli rdeči vulkan ter sledi številnih hudournikov.
Priporočava tudi postanek v centru za obiskovalce, kjer je velika trgovina s spomniki (tudi kosi kamniti dreves), restavracija in celo bencinska črpalka (z bistveno višjimi cenami, kot drugod). Če se kadarkoli znajdete v Arizoni, močno priporočava pol dneva za obisk NP Petrified Forest. Nama za tako čudovito pokrajino in fascinantne ostanke 200 milijonov let starh dreves ni bilo prav nič težko narediti 400 kilometrski ovinek z začrtane poti. Če imate več časa, lahko v isti dan združite tudi obisk Canyon de Chelly National Monument, midva pa sva drugi del dneva preživela v Sedoni!
Objavite komentar