Raj za ljubitelje aktivnih počitnic | Sedona, Arizona

Sedona je eden od krajev, ki sva jih obiskala, in nama je bilo najbolj žal, da si zanjo nisva vzela več časa. Kljub predhodnemu raziskovanju na spletu si niti približno nisva mislila, da je tam tako lepo in toliko stvari za početi. Če imate možnost, si za Sedono z okolico rezervirajte vsaj en cel dan, zlahka pa si predstavljava, da nama ne bi zmanjkalo aktivnosti tudi, če bi tukaj preživela tri dni ali celo en teden. Zakaj?



Sedona se nahaja skoraj točno med Grand Canyonom na severu in Phoenixom na jugu. Sicer je s severne strani potrebno prečkati kar pošten prelaz, ki vzame nekaj časa, je preprosto preveč lepa in še vedno preblizu, da bi jo izpustili, če se peljete proti Grand Canyonu iz Las Vegasa, Phoneixa, ali tako kot midva, nazaj iz nacionalnega parka Petrified Forest. Cesta s severa proti jugu je prelepa in ko se pelješ s prelaza navzdol in se pred teboj odpira zelena pokrajina, se zdi, kot da si se pripeljal v obljubljeno deželo. Skorajda gorsko pokrajino z iglavci in samotnimi kmetijami zamenjajo bujno zeleni listnati gozdovi, skozi katere se vijejo reke in padajo slapovi. Povsod ob cesti so kampi in izhodišča za pohode. Po nekaj kilometrih pa se teren spet zravna in pripelješ se v mondeno turistično mesto, obdano z živo oranžnimi gorami, kot v Utah-u. Podnebje takoj postane bolj prijazno, veliko bolj toplo in zdi se, kot da vse naokrog cveti in brsti od življenja.

Mesto Sedona je čudovito urejeno od centra do predmestja. Skozi pelje ena glavna ulica, ob kateri se vrstijo turistične trgovinice, bari in restavracije v barvah pokrajine in stilu divjega zahoda. Žal je tudi zelo obljudena, a ljudje so tukaj še bolj sproščeni in prijazni, saj očitno sem vsi, od blizu in daleč, prihajajo na počitnice. V zaledju glavne ulice je več ulic polnih apartmajskih hišk, tudi takšnih z vrtovi in bazeni na srehi ali terasi, vse lično urejene in kljub temu, da gre očitno za eno glavnih turističnih destinacij v regiji, ni veliko večnadstropnih hotelov. Zdi se, da se mesto trudi vzdrževati svoj look ne glede na množičnost obiska. Verjetno tudi to tako zelo privablja obiskovalce.

Samo v mestu bi lahko preživljala ure in ure z raziskovanjem trgovinic, kakšnim dobrim kosilom, predvsem pa ob opazovanju mimoidočih. Podobno kot v Moabu so ljudje tukaj vsi zelo športni, nasmejani in dobre volje. Prav užitek se je sprehajati med ljudmi s toliko pozitivne energije. Nihče ne sili vate in izdelki v trgovinicah so pogosto zanimivi, lokalni in unikatni za razliko od drugih turističnih krajev po ZDA. 

Ker sva prispela šele sredi popoldneva, sva uspela raziskati le središče mesta in se odpraviti na krajši hike ob sončnem zahodu, ampak v okolici je možnosti za pohode, plezanje in kolesarjenje skorajda neskončno. Nekaj glavnih turističnih in fotogeničnih pohodov so gotovo Devil`s Bridge, Cathedral Rock, Bell Rock, Oak Creek Canyon (skozi katerega se pripelješ v dolino), naravni bazeni v Slide Rock State Parku in še in še.

Točka, ki sva jo obiskala midva, je glavni razglednik na mesto in okolico ob sončnem zahodu, Airport Mesa. Nad mestom je na eni izmed oranžnih vzpetin malo več prostora, kjer so uredili manjše letališče. Poleg letališča je ogromno parkirišče, kjer lahko pustiš avto. Sicer se za kratek pohod do razgledne točke da parkirati tudi nižje ob cesti, a je prostora zelo malo, ljudi pa vse več, bolj kot se bliža sončni zahod. Tako sva tudi midva parkirala na letališču pa še to, sicer zelo veliko parkirišče, se je do sončnega zahoda dodobra napolnilo.

Ob parkirišču se začne 15 minut dolga pot do razgledne skale pod pobočjem. Že na poti se odpirajo krasni razgledi na predmestja, obdana s še več oranžnimi gorami in osupla sva bila nad izredno urejenostjo prav vseh ulic in hiš, tudi daleč od središča mesta. Z razgledne skale se je odprl še lepši razgled na Sedono in gorovja, ki se oranžno dvigajo iz zelenja ob vznožju. In z vsako minuto so bila lepša. Kakšno uro sva posedala in uživala v razgledu ter opazovala skupine ljudi, ki so prišli izvajat sunset jogo, pa tudi nesrečnico, ki ji je v prepad padel fotoaparat in so jo komaj zadržali, da ni skočila za njim.

Še pred sončnim zahodom pa so vseeno sence toliko padle na pokrajino, da sva se raje premaknila višje in ugotovila, da so se vsi ljudje zbrali na parkirišču zgoraj in od tam opazovali zahajajoče sonce. Bila jih je cela množica in navdušeno so ploskali, ko je sonce dokončno zašlo, potem pa še nekaj časa zamišljeno gledali v obzorje. Spet sva dobila kurjo polt ob tem ameriškem načinu doživljanja zahodov. Potem pa sva skočila v avto in se premaknila do najinega izhodišča za naslednji del potovanja. Sedona, še se bomo videli!