Social Media

Granfondo po slovenski obali

Če imaš na voljo en dolg, topel in s soncem obsijani dan na slovenski obali, je tole morda prava ideja za kolesarski podvig, ki bo zaobjel vožnjo po obali in istrskem zaledju po neprometnih cestah. 



Pot sva začela v Kopru, ki naju je popolnoma presenetil z izvrstno kolesarsko infrastrukturo. Gotovo najlepši zgled za preostanek Slovenije. Mimo tržnice sva se po sprehajališču ob obali priključila na Parenzano in se po njej peljala vse do Seče. 



Pot vodi ob morju do Izole, zavije v zaledje, kjer se kmalu pokaže sijajen razgled, ki na jasen dan seže preko Izole vse do Alp, nato pa se skozi prvi tunel spusti na drugo stran v Strunjanski zaliv, poln bambusa in vinogradov. Od tam zopet v krajši klanec in skozi tunel ter nad Portorožem spust v Lucijo, kjer se znova znajdeš ob morju. Midva sva skozi kamp nadaljevala ob obali do kanala sv. Jerneja, kjer se lahko ustaviš v vrtu kaktusov ali vrhunski gostilni Ribič, na koncu kanala pa seveda še v sečoveljskih solinah. 



Namesto po Parnezani do Dragonje, sva zavila levo v klanec in se priključila na neprometno cesto proti Kortam. Kmalu prispeš v Parecag, ki je že pravo vinogradniško območje in se odprejo prekrasni razgledi nazaj proti solinam ter po celotni dolini Dragonje. Preostanek vzpona do Kort mine kot bi mignil in že sledi krajši položni klanec in nato spust mimo Šareda in nazaj v strm klanec proti Šmarjam.

 


Že takoj na začetku vzpona sva se morala ustaviti, ker je razgled navzdol proti Izoli res neverjeten. Klanec je tukaj kar strm, a hitro mine, še posebej če si tukaj ravno v času obiranja oljk in se vsenaokrog nekaj dogaja.

 


Šmarje so še en manjši kraj z lepim jedrom in čudovitimi razgledi na vse strani. Sledi pa jim še en krajši vzpon naprej na Pomjan, ki je še starejši in znan po šavrinkah, ki so s teh hribov vsak teden hodile peš v Trst prodajat jajca. Veliko starih kamnitih hišk je lepo ohranjenih in obnovljenih, a pot vleče dalje proti Babičem. 



Iz Babičev je le nekaj minut vzpona do Marezig, a sva si jih raje pustila za kasneje in se spustila skoraj povsem v dolino v Vanganel z vmesnim postankom na jesensko obarvanem Vanganelskem jezeru.



V Vanganelu sva našla prikupno cesto, ki pelje sprva v notranjost tople doline, spet polne vinogradov in oljčnih nasadov, nato pa se postavi pokonci, dokler se ne priključi na glavno cesto iz Kopra proti Kubedu v sv. Antonu. Ko ravno izgleda, da se bo začel spet nov strm klanec na koncu kraja, zaviješ desno proti Marezigam, a sva si jih spet pustila za kasneje in v Kavaličih zavila levo. Sledi spust v dolino Lopar in takoj spet klanec skoraj do Trušk, kjer se prvič odpre razgled na sever in celotni Kraški rob s Slavnkom v ozadju.



Od tu do Boršta se pelješ bolj kot ne po grebenu in uživaš v nekaj najlepših kilometrih celotne trase. Vinograd za vinogradom, velike kleti in razgledi na hribovja ter ostale z vinogradi poraščene griče daleč naokoli. No, zdaj pa vendarle, strm spust v dolino in kratek klanec do Babičev, potem pa še eden malo daljši do Marezig in končno se znajdeš na velikem urejenem razgledniku sredi kraja, kjer lahko ure in ure posedaš ter uživaš v dobrem vinu in hrani ter pogledu na koprski zaliv.



Če imaš dovolj, se iz Marezig spustiš skozi Montinjan nazaj mimo Vanganela in po kolesarski stezi vse do Kopra. Midva sva podaljšala iz Kopra po Parenzani še mimo Bertokov, opazovala neskončne vinograde Vinakoper, prečkala avtocesto in odkrila Škofije ter nadaljevala vse do Italije, kjer sva zavila proti Miljam in nazaj po obalni cesti proti Sloveniji. 



Italijanski del ni tako lep kot slovenski, a v starem jedru Milj vseeno doživiš nekaj italijanskega vzdušja. Tudi zaliv pred Lazaretom je čudovit, a po kratkem vzponu na rob parka Debeli rtič se zares odpre čudovit pogled na vinograde in kmalu tudi spet morje. Preostanek poti skozi Ankaran nazaj do Kopra je v pozno-popoldanskem soncu minil kot bi mignil in skoraj 110 kilomterov s preko 1500 višinskimi metri je bil za nama. En sam užitek!


Objavite komentar

Instagram

Theme by BD