S kolesom po Kraškem robu

Kraški rob je bil dolgo na najinem pohodniškem seznamu, a sva ga po spletu okoliščin najprej raziskala kar na kolesu! V Hiši Robida so nama prijazno odstopili električni gorski kolesi in ker sva bila podkrepljena z dodatno energijo, sva si privoščila še prav posebej dolgo in naporno pot ter obkrožila celoten Kraški rob od Italije do Hrvaške in nazaj!

Pot sva začela s spustom s Črnega kala skozi Gabrovico in Osp. Čudovito dolino polno oljk in trt objema ena najpopularnejših plezalnih sten Mišja peč in prav zanimivo je bilo že zgodaj zjutraj praktično na obali videti številne plezalce, ki so se s štriki podajali v steno, kot bi bila kje na Gorenjskem. 

Kmalu sva prečkala mejo z Italijo in se takoj po tem vzpela desno po pobočju mimo oljčnih nasadov v strm klanec s Križpota na Prebeneg, kjer sva znova prišla na asfalt in se po njem naprej vzpela nazaj na slovensko stran in na grad Socerb, kjer naju je čakal prvi epski razgled na tržaški in koprski zaliv. Na teh res strmih vzponih se je prvič pokazalo, kako zelo koristna in zabavna so lahko električna kolesa. V klanec res še nisva vriskala od navdušenja.

Po planoti sva se s Socerba podala po makadamskih in gozdnih poteh sledoč oznakam za pohodniško pot proti Črnemu kalu. Gotovo najlažji del poti je trajal najdlje, ker sva naletela na toliko fotogeničnih točk, od velikih luž, ki so ostale po večdnevnem dežju, do osamelih borovcev in neskončnih posušenih travnikov. 

Na Črnem kalu sva se spustila mimo sten in pod razglednim stolpom, ki sva ga obiskala prejšnji večer ter nadaljevala pot po makadamu med visokimi borovci, navzdol in navzgor, pa čez železniško progo, ter uživala v razgledih na stene nad Črnim kalom v ozadju ter na istrske doline navzdol, kjer sva uzrla Hrastovlje in druge manjše vasice.

Pokrajina se je vseskozi spreminjala, midva pa sva se vse bolj vzpenjala, dokler nisva prišla v povsem nov svet istrskega visokega zaledja na 800 metrih nad morjem. Sonce so zamenjali oblaki in veter, baterije na kolesih so se nevarno praznile, tako da sva jih kljub klancu raje izklopila, kmalu je začelo rositi in na koncu naju je ujela celo toča! 

A sva neskončno uživala v pogledih na pokrajino, kakršne v Sloveniji še nisva odkrila in naju še najbolj spominja na sever Škotske. 

Suha, skoraj oranžna visoka trava z osamelimi nizkimi drevesi in grmovjem, ki vztrajno kljubuje neskončnemu bičanju vetra ter vmesni prebliski zelenih travnih zaplat v zavetju nizkih grmičkov jesensko rdeče barve. Noro lepo!

Z najvišje točke sva se nato spustila okrog Kraškega roba na južno stran, kjer je trava takoj postala zelena, prevladal pa je gost jesenski gozd, ki ga je še kar naprej namakal (nenapovedani) dež. Ta najvzhodnejša točka poti je bila še posebej lepa zaradi krasnih kraških sten pod vrhom Kavčič, že povsem na meji s Hrvaško.

Dež pa naju je priganjal naprej in ob vznožju Kraškega roba sva se postopoma začela spuščati v dolino. Pred tem sva postala še na eni sijajni razgledni točki , s katere se vidi celotno dolino od Rakitovca do morja, še najlepše pa vasica Zazid, v katero sva se tudi spustila po precej naporni in strmi pohodniški poti.

Vreme je v dolini postalo lepše, a sva bila že zelo utrujena in dan se je počasi bližal koncu. Iz Zazida sva se spustila naprej skozi Zanigrad, malo zapuščeno kamnito naselje pod še enimi krasnimi kraškimi stenami.

Z razgledom na Hrastovlje, sva se priključila na glavno cesto nazaj proti Črnem kalu in pokurila preostanek baterij, ki sva ju tako pridno hranila za zaključni vzpon.

Končna bilanca: malo manj kot 50 kilometrov in skoraj 1500 višincev po enem najbolj raznolikih in nepozabnih terenov v Sloveniji. Brez električnega pogona bi bila pot verjetno zelo naporna (predvsem zaradi strmih in tehnično zahtevnih odsekov), če niste v res dobri formi, ampak jo vseeno močno priporočava. Če bi si želeli iti po enaki poti, nama pišite za .gpx datoteko. Če potrebujete še super prenočišče z možnostjo najema električnih koles pa se obrnite še na Hiša Robida.