Biogradska gora je en tak mali pravljični svet, zavetje in pribežališče, skrivnostna in vznemirljiva oaza miru. Tu sva sicer preživela le eno noč, a jutranja kava na pomolu s pogledom na prelepo gorsko jezero, s prvimi sončnimi žarki osvetljena drevesa z gorami v ozadju, so nekaj, česar zlepa ne pozabiš in te bo vedno vleklo nazaj.
V objem štiristoletnih bukovih dreves v najdlje zaščitenem pragozdu na Balkanu, na planinske poti in odkrivanje preostalih ledeniških jezer, ki ležijo še višje od Biogradskega.
