Skadarsko jezero

Morda sva od tega parka pričakovala še najmanj, a naju je najbolj presenetil. S katerekoli strani sva ga obiskala, naju je vedno znova navdušil s svojo neverjetno podobo. Skadarsko jezero je res svet zase!

Prvič sva se zapeljala do njegovega zahodnega roba, ko sva bila ravno v Cetinjah, kar je le nekaj kilometrov stran. Spustila sva se do prve prestolnice črnogorske države, ki je bila nekoč pomembno trgovsko središče, ko so se knezi preselili v Cetinje pa kraj, kamor so hodili na počitnice. Zveni super, a ko sva prispela v Rijeko Crnojevića, sva bila bridko razočarana. Lokacija je res posrečena, v zelenem gaju ob reki, tudi nekaj ljudi je bilo tam, odprta je bila ena restavracija, videla sva tudi kamp. Predvsem pa sva videla najbolj zapuščen, razpadajoč in zanemarjen kraj na svoji poti. Kot bi se ravno končala vojna. Ne veva, zakaj je tako pomemben kraj v tako slabem stanju, a predolgo raje nisva ostala. Odpeljala sva se po cesti naprej, medtem ko je reka pod nama vse bolj leno vijugala, ustvarjala dolge ovinke ter širila svojo delto tik pred izlivom v Skadarsko jezero.

Še bolj pa naju je navdušilo jezero v daljavi, iz katerega so se dvigale prave gore. Pa niti ne gre za resne višine, vendar so hribi tako lepo oblikovani v špice, da nekateri izgledajo kot piramide. Ob tako prvinskih prizorih, velikem jezeru, reki, močvirju in hribovjih ter značilni zeleni barvi, je vse skupaj spominjalo na scene iz Jurassic parka in prav nič čudnega ne bi bilo, če bi v daljavi zagledala dinozavra.

Naslednjič sva se jezeru še bolj približala čez nekaj dni, ko sva že malo pozabila, kaj naju čaka. Iz Ulcinja sva šla na sever, mimo meje z Albanijo in se priključila na ozko staro cesto, ki pelje v hribe nad jezerom in se potem lep čas pelje ob njem, dokler ga v Virpazarju ne prečka po veličastnem mostu.

Zadelo naju je že prvič, ko sva ga zagledala na vrhu prvega prelaza. Šele takrat sva videla, kako zares ogromno to jezero je. Izgleda kot morje, s skoraj vseh strani je obkroženo s hribovji in gorami, premore pa tudi kup otočkov, od katerih so nekateri tudi naseljeni. Poleg tega ima jezero povsem svoj ekosistem z na tisoče pticami, ki privabljajo opazovalce z vsega sveta, da najamejo čoln ali ladjico in odkrivajo ta bogati živalski svet od blizu. Tudi cesta nama je bila zelo všeč, vsakih nekaj minut nama je prinesla spet nov veličasten razgled, medtem ko se je vila skozi gozdove, vasice in sušne kamnite pokrajine. Res nepozabnih 40 kilometrov, ki jih ne smete zamuditi!