Kotor s Kotorskim zalivom ima vse. Prikupna stara mesta in ribiške vasice, gostoljubne in prijazne ljudi, predvsem pa morje in gore, ki skupaj ustvarjajo morda najlepšo naravno kuliso na Jadranu. Še nihče ni zapustil teh krajev ravnodušen in midva nisva nobena izjema. Z veseljem bi se vračala in vračala.
Če vstopite v Črno Goro po kopnem s Hrvaške, boste najprej opazili manj urejeno okolico, kakšno razpadajočo hišo in luknjo na cesti. Ne da se skriti, da je država še vedno v razvoju, a tega si nikar preveč ne jemljite k srcu. Pogumno nadaljujte in kaj kmalu ne boste več opazili morebitnih pomanjkljivosti. Najprej človeka očara narava. V kotorskem zalivu lahko povsod najdete slavne verze Lorda Byrona, ki naj bi zapisal, da se kopno in morje nikjer nista bolj posrečeno združila, kot na črnogorski obali. In temu je res težko oporekati. Iz zraka, skozi okno avtomobila ali s palube ladjice – ko se peljete skozi kotorski zaliv, ostanete odprtih ust. In potem opazite simpatična mesta in plaže in otočke in cerkvice in vile in jadrnice.
Nazadnje počasi spoznavate še domačine in kmalu ugotovite, da so tukajšnji ljudje tisti pravi zaklad, kakršnega premorejo le redke države. Takšne iskrene gostoljubnosti, ustrežljivosti, pripravljenosti pomagati, se ne da zaigrati. Kotor in Črna Gora nasploh sta prav mogoče tista prava kombinacija, ki sva jo iskala in takoj ob prihodu, sva se odločila, da tukaj ostaneva malo dlje.
Še isto popoldne sva šla raziskat staro mestno jedro Kotorja, ki ni tako izumetničeno, kot v Dubrovniku ali v Mostarju, ampak prav žlahtno kaže svoja leta. Je tudi dosti manjše od Dubrovniškega, ravno pravšnje, da se hitro počutiš domače. Ker se je bližal sončni zahod, sva seveda morala tudi na najbolj znano razgledno točko – pri dobrih 30 stopinjah celzija sva se povzpela po skoraj 1500 stopnicah na staro trdnjavo nad mestom, ki ponuja razgled na skoraj celoten kotorski zaliv, ki je ob zahajajočem soncu še prav posebej romantičen. Če želite res izkoristiti svoj čas tam gori, vzemite s seboj še malčko in si pripravite piknik, medtem ko se čakate, da se stemni in doživite še pogled na z lučkami osvetljeno mesto. (Kasneje sva ugotovila, da je morda bolj prijazen, a tudi bolj divji, popoldanski vzpon na staro avstroogrsko trdnjavo na hribu Vrmac, nasproti mesta. Gre namreč za sprehod po gozdni poti v senčki, medtem ko je na mestno trdnjavo bolj priporočljivo oditi zjutraj, ko še ni izpostavljena soncu).
Naslednji dan sva se odločila raziskati kotorski zaliv na kolesih. Za dnevni najem sva odštela 10 evrov, se opremila z malico in kopalkami ter odpeljala na slabih petdeset kilometrov dolg krog.
Na drugi strani pa sva se morala spoprijeti z jadransko magistralo in njenim povečanim prometom. Na širši in hitrejši cesti vožnja ni bila več tako prijetna in začela sva se mučiti v naraščajoči vročini. Začelo nama je tudi pihati v prsa, zmanjkalo nama je vode in cesta se je postavila navkreber. Na del poti med Morinjem, Risanom in Perastom res nimava najlepših spominov.
Sva pa v Perastu pomalicala in prišla k sebi ob opazovanju lepot tega nekoč najslavnejšega pristanišča v tem delu Jadrana. Tukajšnji pomorščaki so se kosali z najboljšimi v Sredozemlju in so domov prinašali velike zaklade, s katerimi so gradili in krasili mesto, da je polno cerkva in vil. Skozi leta pa so poleg naravnega otoka nanesli tudi toliko kamenja, da so zgradili še umetnega s prekrasno cerkvijo, ki kot tista na Bledu vabi turiste, da se v množicah zgrinjajo na čolne in ladjice in jo hodijo občudovat.
Med Perastom in Kotorjem je še nekaj krajev z lepo urejenimi plažami (Dražin Vrt, Orahovac in Ljuta), kjer sva tudi midva preživela velik del popoldneva ob plavanju, poležavanju in lizanju sladoleda, nato pa komaj prisopihala v Kotor.
V Kotorju sva si privoščila zasluženo kraljevsko večerjo v restavraciji Tanjga, ki je ne moreva prehvaliti. Za razliko od drugih tukajšnjih restavracij, ta ponuja kvalitetno domačo hrano po ugodnih cenah in je temu primerno tudi zelo obljudena. Tako dobrih čevapčičev in pleskavic z vsemi možnimi prilogami še nisva jedla!
Pred spanjem sva šla še na zadnji sprehod skozi staro mestno jedro, kjer sva se sprostila ob ogledu gledališke predstave na prostem, dobri ulični glasbi in celo vaji simfoničnega orkestra v eni izmed ulic. V Kotorju je res mogoče vse, razen slabe volje. Vse je tako spontano in sproščeno, da preprosto moraš uživati.
Samo dva dni je trajalo, da naju je Kotor s svojim zalivom, mestnim jedrom in prebivalci povsem prepričal. Zlahka bi preživljala dneve ob dobri hrani in pijači, ob poležavanju na plažah, pohodih na okoliške gore in razgledih z morja in na morje, ob večernih sprehodih skozi življenja polno mestno jedro in spoznavanju zanimivih ljudi z vsega sveta.
Naju je povsem navdušil hostel Pupa! Le sto metrov od obzidja starega mestnega jedra so ob enem od pomolov obnovili 150 let staro meščansko hišo in jo spremenili v čudovit hostel.
Tanjga. Preprosta restavracija z lokalno pridelano hrano, le nekaj metrov stran od hostla Pupa. Izjemno okusno!