Fuerteventura, prvi dan • Nikamor brez dežnika!

Po dolgi in skorajda neprespani noči pod klimo na madridskem letališcu, sva ob devetih zjutraj po lokalnem času že sedela za volanom najinega Fiata 500x, pojačala gretje in gruntala kako se na ful vklopi brisalce. Iz zvočnikov so odmevali ritmi glasbe, ki so dajali občutek, kot da se furava po Ibizi. Ampak ne, pričelo se je najino raziskovanje Kanarcev, začenši s Fuerteventuro. Prvi postanek je bil seveda supermercado in zvrhan koš ogljikovih hidratov, da sva prišla k sebi. Piknik sva imela kar na sprednjih sedežih, za kuliso pa sva izbrala Salinas del Carmen. Tako zelo je padalo, da naju ni prav nič mikalo, da bi stopila ven. Za sladičko sva pojedla Pastel de Nata in se odpeljala dalje.

El Castillo

Medtem, ko sem fotografirala spodnje prizore prekrasne plaže, se je nenadoma ulilo in naju premočilo do kosti. Zatekla sva se pod nadstrešek nekega hotela, ko se je počasi umirilo, pa sva jo mahnila nazaj v avto. Sicer pa sva si tu želela ogledati še plažo, marino in svetilnik.

Faro de La Entallada

V neurju sva se odpeljala naprej do Antigue, po cesti mlinov do Las Playitas in zavila levo proti svetilniku Entallada. V avtu sva počakala, da se nevihta vsaj malo umiri. Ko sem na zadnjih sedežih že skoraj zaspala, me je Mihi zvlekel ven. Nehalo je deževati in skozi goste temne oblake se je vsake toliko prikradel kak žarek sonca. Pihal je tako zelo močan veter, da te je držal pokonci, kolikor si se nagnil nazaj. Razgled je bil fantastičen, pokrajina prav nezemeljska. Tudi pot do svetlinika je bila pravo doživetje, še posebej nazaj, ko je pol ceste zasulo kamenje, ki ga je na cesto zrušilo neurje, ki je divjalo, medtem ko sva se skrivala v avtu.

Las Playitas

Sledil je postanek v Las Playitas. Že od daleč so naju očarali kontrasti zemlje in rastlin, ko sva prišla bližje, pa sem ugotovila, da vsepovsod naokoli raste en kup zelenja, ki ga tudi sama vzgajam doma! Na obali je pihal topel vetrc, plaža pa je bila tik po neurju polna zanimivih tekstur in naplavin. Dobro uro sva vsak v svoj objektiv lovila motive, ki jih ustvarila narava in pri tem neznansko uživala, dokler naju ni spet ujela nevihta...

 Costa calma

Premražena do kosti sva si neznansko želela vročega tuša, zato sva, najbrž da prvič v življenju, sredi dneva odšla v hotel. V avli so naju pričakali penziči, ki so igrali šah in backgammon. Oh ja, počitnice! Kasneje sva se odpravila na plažo po sončni zahod, ki ga sicer ni bilo, a sta mivka pod nogami in šum valov vseeno neznansko dobro dela.

Na TripAdvisorju sva pobrskala še za Best dinner place v Costa Calmi, ki je bil ob najinem prihodu seveda zaprt. Tako sva šla večerjat v drugouvrščeni El Bar de Marko y Moni in med sedemindvajsetimi tapasi na meniju izbrala tri, ki so nama najbolj dišali. Pollo a la Moni piščanca z zelenjavo in krompirjem, jabolčne mesne kroglice polnjene s sirom z modro plesnijo in karamelizirano čebulo ter ocvrte lignje, ker sva pač na morju. Pa vsak taveliko točeno, lokalno Dorado.

Med večerjo se je kakopak spet ulilo in namesto roza oblakov so se na črnem nebu bliskale strele. Ampak takrat je bilo že zares vseeno. Za nama je bil čudovit prvi dan težko pričakovanega dopusta, na otoku, ki mu sede tudi sivo vreme.