Vremenska napoved je kazala, da imava za Lanzarote samo dva lepa dneva, zato sva se odločila, da najprej odkljukava največjo naravno znamenitost, nacionalni park Timanfaya. Ker pa se po parku ne sme hoditi, sva se na hajk podala na bližnjo Caldero Blanco. Kasneje sva se počastila z okušanjem vin v vinski kleti El Grifo, dan pa sva zaključila z obiskom muzeja sodobne umetnosti in nasedlo ladjo v bližnjem pristanišču.
Nacionalni park Timanfaya
Območje parka obsega več kot sto vulkanov in pravo morje strjene lave, ki je ta del otoka poplavila ob zadnjih izbruhih, pred dobrimi dvesto leti. Tedaj je mirno življenje otočanov pretreslo kar šest let trajajoče divje bruhanje lave, eksplozij in potresov, ki so uničili in povsem spremenili večino otoka. Lahko pa zato danes uživamo ob razgledih na eno izmed najbolj edinstvenih pokrajin na svetu!
Nekaj čez deveto zjutraj sva se že znašla na vhodu in kupila CACT vstopnico - zanjo sva odštela po 33 evrov na osebo in vključuje skupno šest vstopnin za glavne atrakcije na otoku, sicer pa bi samo za vstop v park odštela 20 evrov. Z avtomobilom lahko prideš samo do nekaj kilometrov oddaljene restavracije El Diablo, kjer sparkiraš in greš na avtobus. Po parku je namreč prepovedano lutanje po svoje in ga lahko obiščeš zgolj v sklopu vodenega ogleda. Na tako zelo turističnem ogledu že dolgo nisem bila in priznam, da so me umazane šipe in glasni otroci, spravili v slabšo voljo. Škoda je, da tako čudovitega kraja ne moreš izkusiti na drugačen način, čeprav se lahko tolažiš s tem, da vsaj uživaš s pogledi skozi oči in ne skozi objektiv ter da je za voljo čistega okolja in vzdrževanje parka bolje, da se po njem ne vijejo horde turistov. Timanfaya je sama po sebi nebeška, a je ob izjemnem navalu turistov in turizmu podrejenimi aktivnostmi, vsaj pri meni pustila grenak priokus.
Še dobro, da sva bila zgodnja, saj se je ob spustu v dolino še daleč v daljavo vila kolona avtomobilov, ki so čakali na vstop v park. Za tisto slabo uro na avtobusu! Kakšna škoda, da se ne moreš vsaj ustavit kje ob cesti in si v miru ogledat pokrajino. Peljala sva se do naslednje točke oz. edine poleg El Diabla, kjer lahko stopiš iz avta. Na postojanki se namreč lahko s kamelami odpraviš par sto metrov naokoli. Kopica turistov in uboge kamele naju niso zamikale, sva se pa kljub vsem opozorilom ob cesti, ki prepovedujejo hojo po cestišču, odpravila nazaj po cesti, da bi vsaj kanček lepot ujela v objektiv. Mene je bilo preveč strah, zato sem se po nekaj metrih obrnila. Mihi pa je bil pogumen, posnel nekaj fotk in fasal opozorilo! A na srečo nič več kot to.
Caldera Blanca
Po precej turističnem obisku nacionalnega parka sva se odločila za hajk na manj oblegano Caldero Blanco. Po polju lave sva približno uro hodila do vrha kaldere, stare skoraj pet tisoč let. Hoja po strjeni lavi je zagotovo prvovrstno doživetje, ko pa se ti pred očmi odpre eden izmed večjih kraterjev daleč naokoli, se šele zamisliš nad čudesi, ki jih je ustvarila mati narava! Na vrhu sva pojedla kosilce iz nahrbtnika in uživala ob razgledih na vse konce, dokler naju ni močan veter in kasneje še dež skoraj spravil z roba kraterja. Hitro sva jo mahnila v dolino, seveda na poti nazaj malo zašla s poti in se bala, da bova padla še v kakšno luknjo, a na koncu srečno prišla do avta.
Vinska kleta El Grifo
Po hajku sva se počastila z obiskom vinske kleti, mimo katere sva se peljala že prejšnji dan. El Grifo je še ena izmed kleti, ki jih srečaš ob vinski poti, zanjo pa sva se odločila predvsem zato, ker ima poleg kleti še muzej in vrt kaktusov! Vstopnica za ogled, ki za dve osebi znaša šestnajst evrov, vključuje obisk muzeja, vinogradov, vrta kaktusov in okušanje vin. Izbrala sva šest vin, postregli pa so nama jih skupaj z lokalnim sirom, slanimi prigrizki in tremi nadvse slastnimi marmeladami. Vina so bila precej blaga in se ne morejo zares primerjati z našimi, a je bilo celotno okušanje in ambient prav posebno in nepozabno doživetje!
Castillo de San Jose
Za obisk gradu in muzeja sodobne umetnosti MIAC Castillo de San Jose se po vsej verjetnosti ne bi odločila, če ne bi bil le ta v sklopu najine CACT vstopnice in če se nebo ne bi stemnilo in kazalo na ponovno deževje. Po resnici. A glede na to, da sva se tja odpravila po wine tastingu, sva prav uživala ob interpretaciji razstavljenih del! Očaralo pa naju je tudi dejstvo, da je grad starejši od zadnjih izbruhov vulkanov. Sicer ga je Cesar Manrique pošteno zrihtal in obnovil, a vseeno!
Temple Hall
Po obisku muzeja, pa sva se odpeljala le še do naslednjega ovinka, kjer sredi morja čepi Temple Hall, ladja, ki je v hudem viharju nasedla štiridest let nazaj in na istem mestu stoji še danes. Sivo nebo ji prav lepo pristoji, misel na to, da bi se s čolničkom odpeljala do nje in jo raziskala, pa je vseeno kar malo strašljiva.
Objavite komentar