Na otoku Lanzarote je živel en res fin gospod. Slišal je na ime Cesar Manrique in bil je čisto zares tako zelo fin, da sem se totalno zatreskala vanj! Bil je arhitekt in slikar, vizionar, okoljevarstvenik, strašanski estet. Družil se je s carskimi ljudmi z vseh vetrov, dve leti živel v New Yorku, ogromno potoval, živel skupaj z naravo. Verjel je, da je Lanzarote najlepši otok na planetu in se zanj močno boril. Dosegel je, da so vse stavbe na otoku bele (kar je zares nadvse čudovito), da na otoku ni zunanjega oglaševanja in billboardov vse naokoli (na začetku sploh ne opaziš, ampak je res krasno, ko se tega zaveš), da so namesto križišč krožišča in še in še. Boril se je proti masovnemu turizmu in protestiral ob gradnjah hotelskih kompleksov ob obali - po njegovo (in se povsem strinjam) gromozanske stavbe zastirajo pogled na obalo in ljudi prikrajšajo za najlepše razglede. Pravil je tudi, da bi med hišami morali biti vrtovi, da ne bi bile preveč nagužvane in bi se čutilo naravo. Ahhh!
Na otoku Lanzarote je Cesar pustil ogromen pečat in vse taglavne znamenitosti nosijo njegov podpis. Mirador del Rio, Jameos del Agua, Jardin de Cactus, Castillo de San Jose, če jih naštejem le nekaj.
Cesar Manrique House Museum, Haria
Za začetek sva obiskala Manriquejevo hišo v mestecu Haria, kjer je preživel zadnja štiri leta svojega življenja. Zaljubila sem se v domačnost njegovega doma, obilico zelenja vsepovsod naokoli (še posebej so me navdušile kopalnice), pa teleskop sredi dnevne, Picasso na stenah, mini bar s samimi finimi alkoholi na starem šivalnem stroju, raznorazne vaze na policah in še in še bi lahko naštevala. Ko se sprehajaš po njegovih sobanah, se zdi, kot da si tam z njim, vstopiš v njegov svet in se naenkrat znajdeš v raju. Čas se ustavi in z očmi požiraš podobe okoli sebe! Če me je tako navdušil že samo njegov dom, si je težko zamislit kako zelo me je prevzel šele on. Občutkov je toliko, da jih je težko spravit v eno vsaj približno ne preveč dolgo, a če povzamem - res se me je dotaknil. Kako si želim, da bi vsaj enkrat spila kavo skupaj!
César Manrique Foundation, Tahiche
Obiskala pa sva tudi Manriquejevo fundacijo, hišo, kjer je dvajset let živel, nato pa jo je preuredil v muzej. Stavba je posebna že zato, ker stoji sredi polja lave, pogreznjena v tla in zdi se, kot da je živel v vulkanu. Sprehajaš se skozi bele tunele, vsepovsod naokoli so mogočne monstere, skoraj vsi prostori (poleg galerije v zgornjem nadstropju, seveda) so namenjeni druženju, na sredi vsega pa stoji prepoznaven bel bazen z nebeško turkiznim dnom. Pravljičen svet!
Kot je razbrati, me je Cesar Manrique resnično navdušil in toplo priporočam obisk njegovih mojstrovin, če se boste kdaj potepali po otoku Lanzarote. V naslednji objavi vam razkažem še nekaj njegovih ostalih projektov, do takrat pa si lahko ogledate tale dokumentarec. Se beremo!
Objavite komentar