Dvodnevni pohod na Skuto in Grintovec

Končno sva se podala na letošnjo prvo dvodnevno turo! V začetku poletja sva napisala seznamček eno- in dvodnevnih podvigov v gore ter si podaljšala planinski izkaznici, pa nama do sredine julija še ni uspelo prespati v koči! Dva izmed vrhov, ki sva si ju želela osvojiti že res dolgo sta bila Grintovec in Skuta in odločila sva se, da domačo posteljo za vikend zamenjava za kočo na Kokrskem sedlu.

Vzpon na Skuto, 2532 metrov nad morjem

Dvodnevni vikend pohod sva pričela nekaj sto metrov pred parkiriščem V koncu, saj je bila cesta močno razrita in si z avtom nisva upala dlje. Podala sva se na pot skozi gozd in po dobri uri vzpona po recimo da senčki izpod krošenj prišla na strmo pobočje pod Kokrskim sedlom. Tu se končno odpre vsaj malo razgleda, a pot postaja čedalje bolj strma, sonce pripeka, pod nogami pa je ogromno kamenja. Po dveh urah sopihanja in švicanja v klanec, sva prišla do Cojzove koče na Kokrskem sedlu in si vzela čas za krajši premor in kosilo.

S sedla sva nadaljevala v smeri proti Grintavcu, se rahlo povzpela in kmalu prišla do razpotja, kjer sva zavila desno proti Skuti. Po zmernem vzponu sva prišla do prehoda čez Mala vratca, potem pa sva se začela spuščati po strmem pobočju. Oblaki so bili nizki in zakrivali razglede na okoliške vrhove, a je bila pot kljub temu prima. Kmalu sva v daljavi opazila bivak pod Grintovcem in se skozi grapo povzpela do njega.

Od bivaka dalje je pot postajala vse bolj zanimiva. Sprva naju je vodila skozi kraški svet Velikih podov, kmalu zatem pa naju je pričakalo (meni prav nič ljubo) melišče, ki je po resnici povedano precej zoprno. Ko sva ga končno premagala (gor grede gre veliko lažje kot nazaj) pa se je tapravi izziv šele pričel. Znašla sva se pred strmo steno, po kateri se lahko vzpneš le s pomočjo naravnih oprimkov. Med plezanjem sem se počutila kar malo tesnobno, a zbrala sem vso energijo in se koncentrirala na korak za korakom. In uspelo mi je! Premagala sva steno in prišla do točke, kjer se pridruži pot z Dolgega hrbta, midva pa sva zavila desno in po rahlem vzponu obšla vrh Štruce. 

Prišla sva do sedelca med Štruco in Skuto in zdelo se je kot da sva na drugem planetu. Skalnata pokrajina vsepovsod okoli naju, nama je jemala dih in navdušeno sva opazovala slikovito okolico. Po melišču sva se v miru povzpela do vrha Skute, kjer sva si zmagoslavno dala gimme five!

Z vrha Skute, ki se nahaja v osrčju Kamniško-Savinjskih Alp in je tretji najvišji vrh te gorske verige, se odpre čudovit razgled na številne vrhove: Rinke, Tursko goro, Brano, Planjavo, Ojstrico, Kalško goro, Štruco, Grintovec, Kočno, Košuto, Stol in pa tudi na Triglav.

Zares vesela in ponosna, da sva osvojila vrh, ki ga imava na seznamčku že zelo dolgo, sva se počasi odpravila v dolino. Zdelo se je, da se nad nama zbirajo oblaki, a na koncu, kot je tudi kazala napoved, na srečo ni bilo nobenih poletnih neviht. Za nazaj grede sva si vzela čas in nisva prav nič hitela. Občudovala sva prekrasen gorski svet in uživala v tišini, igrah svetlobe in gorskem zraku.

Pogled na Kalški greben in Kalško goro

Večerja in spanje v Cojzovi koči na Kokrskem sedlu

Ob prihodu nazaj na Kokrsko sedlo, sva se pofočkala za sobo, se razkomotila in naročila dve zvrhani skledi slastne jote s klobaso za večerjo. Preveč sva bila lačna, da bi utegnila naredit kakšno fotografijo, a povem vam, bila je zares božanska. Po večerji pa naju je tako hitro zmanjkalo, da nisva dočakala niti sončnega zahoda.

Cojzova koča na Kokrskem sedlu

Spanje

Priporočava, da spanje rezervirate kak teden vnaprej. Midva sva pred časom želela rezervirat en dan vnaprej, pa so bili seveda že zasedeni. Pokličite in rezervirajte! Če imate člansko izkaznico Planinske zveze boste spali za pol ceneje. Se splača!

Hrana

Jota je bila odlična! Malo sva sicer mogla počakat, ker je bila kljub pozni uri, kar velika gneča, ampak se je res splačalo. Pa tudi gospodična, ki naju je stregla je nosila gromozanski nasmešek in širila dobro voljo naokoli!

Vzpon na Grintovec, 2558 metrov nad morjem

Petnajst minut čez peto zjutraj naju je prebudila budilka. Pograbila sva stvari in že sva stala pred kočo. Pred nama se je razprostiralo nebo v paleti barv sončnega vzhoda. Odtenki so bili intenzivni in nebo je žarelo. Jutra v gorah so zares nekaj posebnega!

Prekrasen pogled na sončni vzhod s Kokrskega sedla

Zaradi nizkih jutranjih temperatur nisva dolgo zdržala pri miru in sva kmalu stopila na pot. Na Grintovec sva se podala po poti Čez streho, edini lahko označeni poti, ki vodi na ta vrh. Pot tehnično ni zahtevna, vendar pomoje zna biti kar težka, če se ne odpraviš dovolj zgodaj, saj ti sicer nenehno pripeka sonce.

Pogled na Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu je izginjal v daljavi in počasi sva se vzpenjala Grintovcu na proti. Na trenutke se je zdelo, kot da poti ni konca, a ko sva končno prišla do razpotja in videla vrh, je bilo veliko lažje. Po travnatem pobočju sva sopihala v klanec in se kmalu znašla v bolj kamnitem svetu.

Razgled na veličastno Kočno

Po kakšnih dveh urah hoje sva po strmi poti prišla na vrh Grintovca, najvišjega vrha Kamniško-Savinjskih Alp. Tako kot Skuta, je bil tudi ta na najinem seznamu že odkar sva začela s hribolazenjem, a se ga nekako nikdar nisva lotila, ker ima ogromno višincev, poleg tega pa imava veliko raje razglede v Julijcih.

Na vrhu sva pomalčkala in opazovala vršace v daljavi, pa tudi Šmarko in Ljubljanski grad sva uzrla! Še predno pa bi sonce prišlo previsoko, sva jo mahnila nazaj v dolino. Pot za nazaj se je iskreno povedano kar vlekla, sploh zato, ker so bile najine noge utrujene, počasi nama je zmanjkovalo vode, ozračje je postajalo čedalje topleje ... ves čas pa sva morala biti izjemno pozorna na kamenčke in korenine pod nogami. Po kakšnih štirih urah, z vmesnim postankom pri koči, sva le prišla nazaj v dolino. Vikend pobeg v gore je bil naravnost fantastičen - osvojila sva dva vrhova, ki sva si ju želela že zelo dolgo, hkrati pa sva bila dva dni povsem odklopljena od sveta in brez signala. Kljub temu, da je bilo fizično precej naporno, sva si spočila in nabrala energije za teden pred nama.

Skuta

Izhodišče: v Koncu (čez Kokrsko sedlo)

Zahtevnost poti: Zahtevna označena pot

Oprema: čelada in pohodniške palice

Čas hoje do vrha: približno pet ur

Grintovec

Izhodišče: v Koncu (čez Streho)

Zahtevnost poti: lahka označena pot

Oprema: pohodniške palice

Čas hoje do vrha: približno štiri ure