Pohajkovanje po Pokljuki in okoliških vrhovih

Vremenska napoved je kazala precej klavrno in obetala sva si ležeren vikend na Pokljuki, da v objemu krošenj tisočerih smrek prideva malo k sebi in napolniva baterije za nov delovni teden. Pa se je znova zgodilo ravno nasprotno. Dežja skorajda ni bilo, Pokljuka pa ponuja toliko akttivnosti, da preprosto nisva mogla biti pri miru.

Kot izhodišče in pribežalšče se je odlično izkazal Šport hotel Pokljuka, ki naju je že v petek zvečer pričakal z večerjo in resnično udobno posteljo, da sva si spočila še bolj, kot doma. Zjutraj naju je na lesenem balkonu z razgledom na gozdove pozdravilo sonce, midva pa sva odhitela na okusen in obilen zajtrk, ki nama je dal energije za najin prvi, sicer manj zahteven podvig.

Vodnikov razglednik

Ena izmed najlepših razglednih točk na Pokljuki, ki nudi pogled na ledeniško dolino s čudovitim Bohinjskim jezerom v sredini ter Bohinjskimi gorami v zaledju, je vsekakor Vodnikov razglednik. Do njega se lahko odpraviš po daljši poti iz doline navzgor ali z bližnjega Koprivnika navzdol po približno isti poti, kot pred dobrimi dvesto leti Valentin Vodnik, po katerem se razglednik tudi imenuje (Valentin je bil namreč župnik v Koprivniku).

Nazaj grede sva se zapeljala skozi Gorjuše ter se dvignila višje na planoto, kjer sva se ustavila na dveh izmed najvišje ležečih barjih v Sloveniji, Močile in Veliko blejsko barje. Gre za edinstven svet, poln zanimivih cvetlic in premočene podlage, ki na prvi pogled izgleda kot travnik, ko stopaš po njem, pa se podlaga hitro udira in na površje pronica voda, dokler ni več možno hoditi, ker ti voda začne že konkretno zamakati čevlje. Vse skupaj deluje kot ogromna spužva, prepojena z vodo in poraščena z mahom.

Malenkost višje sva se usavila tudi v delu gozda, ki naju je pritegnil s čudovito svetlobo, ki se je lomila med krošnjami, tla pa so bila porasla s čudovito zeleno travo ter celotnimi preprogami deteljic. Med vsem tem bujnim rastjem sva opazila tudi žabo! Pokljuški gozdovi so res polni življenja in energije.

Po jutranjem razgledovanju in spoznavanju pokljuške narave sva se v Šport hotelu Pokljuka ustavila na lično postreženi joti s kranjsko klobaso, borovničevim in jabolčnim štrudljem ter domačem ledenem čaju. Dobro okrepčana sva malce zadremala, potem pa si za popoldan izposodila gorska kolesa.

Kolesarjenje po Pokljuki in obisk planine Zajamniki

Na Pokljuki je na stotine gozdnih poti, kjer lahko kolesarite do onemoglosti. Štiri krožne poti so tudi označene s tablami, tako da se z malo smisla za orientacijo da kolesariti tudi brez skrbi, da bi se izgubili v tem labirintu gozdov in planin. Midva sva se odpravila na 20-kilometrski krog iz Šport hotela Pokljuka do Rudnega polja pa naprej do Uskovnice ter ene najbolj fotogeničnih planin pri nas, Zajamnikov. Neskončno sva uživala v raznolikih podlagah, ki so zamenjale asfalt, ki sva ga mnogo bolj vajena. Dirjala sva preko kamnov in korenin ter se ustavljala na točkah, ki so odkrivale vedno nove razglede. Najlepšega pa sva pričakovano odkrila na Zajamnikih, ki niso le lepo urejena planinca s kočami v vrsti. Preko hribov in dolin se je vil pogled vse do naših najvišjih gora in kar težko sva se odpravila nazaj proti izhodišču.

Prišla sva ravno pravi čas za Slovensko večerjo, ki jo v hotelu priredijo vsako soboto. Ob narodnozabavni glasbi, ki resnično paše v ambient na Pokljuki, sva uživala v gobovi juhi z domačimi jurčki, štrukljih, mesku, krompirčku in, seveda, potici. Za nameček pa je večer popestrila še folklorna skupina iz bohinjske doline, ki je bila izredno zabavna in je navdušila s svojimi točkami pa tudi goste je prepričala, da smo se skupaj zavrteli ob harmoniki. Ker sva se ravno dobro ogrela, sva si izposodila še košarkaško žogo in šla malo metat na koš, ko je sonce zašlo, pa sva se udarila še v namiznem nogometu! Pozno zvečer sva le še padla v posteljo.

Vzpon na Debelo peč in Brdo mimo Blejske koče na Lipanci

Po še enem odličnem zajtrku sva se poslovila od gostiteljev v Šport hotelu in se odpeljala do bližnje Medvedove konte, kjer je izhodišče za eno najpopularnejših planinskih poti na Pokljuki (poleg Viševnika). Pogumno sva zagrizla v klanec in kmalu prispela do blejske koče na Lipanci ter se mimo črede krav, prebila naprej in v slabi uri osvojila najvišji vrh vzhodnega grebena nad dolino Krmo, Debelo peč. Odprl se nama je pogled na vse strani, od Viševnika in Draških vrhov, do Triglava, Rjavine in doline Krme do Karavank na drugi strani ter vse naprej prek Bleda do Kamniško-savinjskih alp že malce bolj v ozadju.

Ko sva bila že tam, sva se morala ustaviti (že drugič letos) še na vrhu Brda, ki še vedno ostaja najin najljubši raglednik nad Pokljuko. Razgled je preprosto boljši, kot z Debele peči, da ne omenjava, da sva na tem vrhu skoraj vedno sama in lahko resnično uživava v miru, sredi narave in gora.

Sestopila sva preko Lipanskih vrat nazaj do Lipance in do avta prispela ravno, ko so z neba končno začele padati prve kaplje. Srečna, ker sva ostala suha, predvsem pa, ker sva imela tako super vikend, poln novih vtisov in navdiha za naprej, sva se brez slabe vesti že sredi dneva podala nazaj proti Ljubljani.

Če sva vas prepričala za obisk Pokljuke, naj poveva, da ji bo potrebno posvetiti kar nekaj vikendov, da jo boste lahko v celoti spoznali in izkoristili vse, kar ponuja. Poleg Debele peči in Brda, se lahko povzpnete tudi na Viševnik in Draška vrhova. Pa še mnogo lepši Tošc, lahko pa pot nadaljujete tudi vse do Vodnikovega doma na Velem polju in naprej do Kredarice in Triglava. Za bolj sproščen sprehod obstaja nešteto poti tudi na sami planoti. Poleg vedno nove in zanimive gozdne pokrajine, vas bo vsake toliko navdušila kakšna nova planina z idiličnimi kočami in prijaznimi kravami, ki dajejo mleko za okusno domače kislo mleko, skuto in sir. Pa srečno pot!