Po napornem tednu in ležerni soboti, sva zadnjo junijsko nedeljo izkoristila za pobeg v naravo. Poznemu zajtrku je sledila vožnja na Gorenjsko. Vsakič, ko se peljeva na Bled, opazujeva table za kamp Šobec, tokrat pa sva ga končno le obiskala! Tam se namreč nahaja krasno naravno kopališče s pogledom na gore. Voda je precej frišna in v poletni pripeki prav zares prija. Nekaj pa je tudi senčke in to pod borovci! Kopanje, branje, kartanje ... zares prijetna popestritev nedelje!
Spočita od celodnevnega poležavanja, sva se odločila, da dan končava malo bolj aktivno. Pozno popoldne sva se z Bleda odpeljala Tržiču naproti in se z Mrzlega studenca peš podala proti domu na Kofcah. Po celodnevnem sanjarjenju sva najprej zavila na štruklje in si nabrala moči za kasnejše osvajanje vrhov.
S planine sva se najprej odpravila proti Malemu Kladivu. Želela sva sicer tudi na Veliko Kladivo, a se nama je mudilo še na Veliki vrh. Tja sva se podala po grebenu. Zlata ura in zadnji sončni žarki so ustvarjali nebeško igro barv in silhuete vrhov v daljavi so tvorile prekrasno kuliso. Močan veter naju je močno prepihal, koža je bila naježena, oči so se nama solzile, v ušesih je donelo. A bilo je več kot vredno! Razgledi so bili božanski in spokojna tišina, ko v poznejših urah sam stojiš na vrhu gora je res neverjetna.
Nebo se je počasi začelo temniti, roza oblaki so bledeli, a lune še kar ni bilo na spregled. Do planine sva prišla v mraku, skozi gozd do avta pa po trdi temi. Vešče in pajki so se podili okoli moje čelne svetilke, pod nogami so pokale drobne vejice, zdelo se mi je, da v daljavi slišim čudne zvoke ... A premagala sem svoj največji strah, strah pred temo. Bilo je vredno in že se veselim najinega naslednjega sončnega zahoda visoko v gorah!
Objavite komentar