Social Media

Sončni vzhod in zahod v gorah • Mangartsko sedlo

Po delovnem predprazničnem ponedeljku sva se popoldne odpeljala na Gorenjsko. Kakšno uro pred sončnim zahodom sva prišla na parkirišče pod Mangartskim sedlom. Cesta do sedla je bila namreč še vedno neprevozna, saj je pot prečila gmota snega, malo višje pa tudi skalni podor, ki je uničil cestišče. Tako sva se do sedla kar sprehodila in nabrala vsaj nekaj višincev.



S travnatega pobočja, ki se dviguje nad sedlom, se odpre prekrasen pogled na veličastni Mangart, Belopeška jezera ter okoliške vršace. Poznopopoldansko sonce je ustvarjalo kraljevske igre svetlobe in razgledi so bili nebeški.



V mraku sva se podala nazaj proti najinemu štabu, medtem pa so na jasnem nebu že žarele prve zvezde.



Budilka je zazvonila nekaj pred peto zjutraj. V pričakovanju spektakularnega sončnega vzhoda sva zlahka vstala in splezala na bližnji greben. Glede lokacije za opazovanje razgleda na vzhajajoče sonce sva se malenkost uštela, saj je sonce izza Mangarta pokukalo šele par ur kasneje.


Vseeno pa so se bližnji in daljni vršaci obarvali v pastelno rožnate odtenke in kulisa je bila čudovita. Z grebenčka sva se podala še do sedla in na pobočja, ki se razprostirajo nad njim. Uživala sva v razgledih, na jutranji rosi čakala, da sonce pokuka izza Mangarta in bežala pred ovcami!


Po kakih treh urah skakanja naokoli, fotografiranja vsepovprek pa tudi uživanja v tišini in razgledih, sva se sprehodila nazaj do avta. Seveda sem takoj skočila v avto in iz prtljažnika privlekla hrano. Kakih deset minut sva na mini gorilničku vrela vodo in čakala na kavo, vmes pa sva si pripravila božansko pojedino. Zajtrka s takim razgledom nikoli ne branim!



Rabeljsko jezero


Z vrha sva se spustila nazaj v dolino in se zapeljala do Rabeljskega jezera. Voda je bila precej sveža in za naju malček premrzla, da bi skočila in zaplavala. Zato sva se raje zleknila na košček peščene obalice, mini otoček na robu jezera. Pred nama se je odpiral krasen razgled na okoliške gore, rahel vetrič je ravno prav pihljal, da ni bilo prevroče. Drobni beli kamenčki in pesek pod nogami pa so dajali občutek, kot da sva na morju.


Belopeška jezera



Popoldne sva se na poti domov ustavila še na Belopeških jezerih. Presenečena sva bila nad gromozansko gužvo in komaj našla kotiček, kjer sva si privoščila kosilo. Še malo sva poležala, potem pa se spočita in polna vtisov vrnila nazaj proti Ljubljani.



Tale čudovit izletek priporočava vsem, ki radi uživate v gorskem svetu in slikovitih razgledih. Pot pa lahko podaljšate tudi do Posočja. Verjemite, ne bo vam žal!

Objavite komentar

Instagram

2024Theme by BD