Ne bova se spuščala v podrobnosti, a gotovo nama bo za vedno ostalo v spominu po kakšni preizkušnji sva se na letališču v San Franciscu znašla šele pozno zvečer namesto dopoldan. To je pomenilo, da sva morala izpustiti načrtovani obisk znamenite plaže Big Sur in se z najetim rdečim Beetlom (na turbo pogon, o mami) zapeljati direktno po avtocesti do prvega rezerviranega prenočišča v San Simeonu. Sredi noči, po štirih urah vožnje, sva morala zbuditi ubogega upravitelja motela, ki se naju je usmilil in naju spustil v sobo, kjer sva popolnoma izmučena takoj zaspala.
In nikoli ne bova pozabila tistega prvega jutra, ko naju je zbudilo toplo sonce in sva v zraku začutila vonj po oceanu, s katerega je prijeten vetrič vztrajno nosil slane kapljice vode in nama vlažil obraz. V hipu sva pozabila na vse težave tega sveta in se prvič zares zavedla, da sva končno pristala v Kaliforniji!
Piedras Blancas
Kar težko je bilo zbrati misli in ko sva se vozila po cesti, kar nisva mogla verjeti svojim očem. Na eni strani ocean, s katerega so se dvigale jutranje meglice, na drugi prostrani travniki, ki so v zgodnji pomladi kar žareli odeti v zeleno. Tudi temno-siva cesta je poetično vijugala skozi pokrajino in bila sva povsem prevzeta. Najin prvi cilj je je bil svetilnik Piedras Blancas malo severneje od San Simeona, do katerega pa se ni dalo zaradi ograje. Tako sva se ustavila nižje ob poti in se sprehodila do idilčne obalne hiške sredi cvetočega travnika. Še malenkost južneje pa sva našla že prvi highlight dneva - Elephant seal vista point.
Elephant Seal vista point
Tik pod cesto se odpre manjša plaža, kjer se zadržujejo morski sloni (ena od večji vrst tjulnjev). Plaža je zaščitena, tako da jih nihče ne moti, razen obiskovalcev, ki se jim nikakor ne morejo načuditi. Gre za prav luštne živali s karakterjem. Samci se tepejo za položaj in vztrajno grozijo eden drugemu, dokler se po kakšni minuti ne utrudijo in se pridružijo ostalim 95% populacije, ki že ves čas vztraja v ležečem položaju z napol priprtimi očmi. Razen občasnega godrnjanja in sopihanja, so edina stalna zvočna kulisa njihovi rigci in prdci. Brez heca. Blazno so zabavni.
Za nameček sva med grmičevjem opazila tudi divje zajčke. Kar nisva mogla verjeti, kako je mogoče takole tik ob cesti, nedaleč od turističnih mest biti obdan s tako pristno naravo. Ta občutek naju je spremljal skozi najino celotno potovanje in je bil eno večjih presenečenj. Pri nas, čeprav načeloma živimo sredi prelepe in dokaj neokrnjene narave, zlepa ne srečaš toliko divjih živali.
Čarobno polje pisanih cvetlic nad Moonstone beach
Čeprav sva se vozila po manj znanih krajih, krasnih lokacij kar ni zmanjkalo. Že čez nekaj kilometrov sva odkrila nov košček raja na obali. Pešpot ob Moonstone beach, manjšem počitniškem naselju blizu Cambrie naju je popolnoma začarala z obalo, ki jo je krasilo na tisoče cvetlic vseh mogočih barv. Očitno sva prišla v najlepšem obdobju leta.
Morro bay in Morro rock
Naslednja obvezna postaja na poti proti Los Angelesu je Morro bay. Najprej sva se ustavila na severu neskončne peščene plaže, od koder se slavna skala Morro rock zdi kot oddaljeni otok sredi oceana. Na plaži pa so naju še bolj prevzeli ploščati kamni oziroma okamenele školjke, ki so imele na eni strani luknjico, ko si jih obrnil, pa si zagledal popoln obris konopljinega lista. Kot bi ga nekdo z iglo vrisal v kamen. Najprej sva mislila, da sva očitno našla enega po naključju in je to naredil kakšen ljubitelj zelenga. A kmalu sva opazila, da je teh kamnov na tisoče po vsej obali in vsi, ki sva jih obrnila, so imeli vklesan konopljin list na drugi strani. Če kdo pozna to zadevo, naj se prosim javi, ker nama še zdaj ni prav nič jasno.
Po krajšem sprehodu sva se zapeljala v sam zaliv, kjer se je na ducate ljudi prišlo sončit in igrat na plažo ob vznožju zdaj res ogromnega Morro rock-a. Ta spoštovanja vredna gmota ni nič drugega kot jedro nekoč mnogo večjega vulkana, ki se je sesedel in Morro rock je vse, kar je ostalo po 20 milijonih let erozije. Zaliv je bil poleg ljudi tudi poln veveric, ki so prosile za hrano. Nekatere so bile že prav objestno debele, a so se še vedno stegovale za vsako drobtino. Res so bile prisrčne, a še bolj elegantne so bile vidre, ki so hrbtno plavale med veslači na supih, se praskale in crkljale svoje mladičke. Res wow.
Kot v filmu: Pismo beach
Nedaleč stran, še malo južneje, se morate ustaviti tudi v Pismo beach. Tu sva prvič doživela pravo kalifornijsko plažo s pomolom (ang. pier), ki so neprimerno večji in daljši, kot jih poznamo pri nas. V večjih mestih so ti pomoli kot prava mesta v malem z restavracijami, trgovinami in lunaparki. Pismo beach je tista zlata sredina, ki je bolj po najinem okusu. Nobenega živ-žava, le lesena pot, ki vodi v neskončno modrino oceana, medtem ko se na širni peščeni plaži ob vznožju ljudje zabavajo z žogami, hrano in pivom. Kot v filmih.
Skriti biser: slap Nojoqui
Južno od Pismo beach se peščena obala še razširi in menda imajo tudi nekaj pravih sipin. Midva pa pa sva obalo za nekaj časa raje zapustila in se zapeljala rahlo v notranjost, kjer sva hitro odkrila nove doline sredi hribovitega obalnega zaledja. Naenkrat sva se znašla sredi zelenih gozdov, med katerimi se je vsake toliko svet odprl in sva ugledala kakšno samotno kmetijo, okoli katere so se pasle krave. A ovinek sva naredila zaradi ogleda slapu Nojoqui.
Slap se nahaja na koncu krajše gozdne poti, ki se vije ob potoku, in se začne v čudovitem zelenem parku pod krošnjami dreves, kjer sva sestradana zmazala celega pečenega piščanca iz Walmarta.
Tik pred slapom sva se prvič spoznala s pretirano ameriško paranojo in zagotavljanjem varnosti. Ob poti se je preko zime sprožil manjši zemeljski plaz, ki je prehod do slapu rahlo zožal. Nekaj, kar povprečni slovenski pohodnik ne bi niti opazil, je očitno nagnalo strah v kosti upraviteljem parka. Pot so praktično zaprli in na zaporo nabili kup opozoril, kot so: Prepovedano nadaljevati! Smrtno nevarno! Prehod zgolj na lastno odgovornost!
Pet korakov kasneje, ko sva se še vedno čudila in opazovala, od kod bi ta silovita nevarnost lahko prežala na naju, naju je presenetil pogled na čudovit slap, ki se je sramežljivo spuščal z visoke pečine nad nama. Seveda, na svetu je verjetno vsaj petnajst tisoč lepših in spektakularnejših slapov, ampak nama ni bilo prav nič žal manjšega de-toura z obale v zavetje gozdov.
Santa Barbara
Slabo uro vožnje naprej sva prispela v prvo mesto, ki ga boste (predvsem malce starejši ljubitelji tv-serij) gotovo prepoznali - Santa Barbaro. Najprej sva se zapeljala v idilični zaliv v Arroyo Burro Beach County Park, kjer sva spet opazovala ljudi, ki so si podajali frizbi na plaži v soju pozno-popoldanskega sonca, svojim psom metali žogice ali preprosto uživali v koktajlu na terasi krasnega manjšega lokala.
Skoraj ob sončnem zahodu sva se ustavila še na Santa Barbara Pier, ki je eden večjih pomolov z restavracijami, trgovinami in muzejem, ter opazovala galebe, nakar sva se domislila, da bi do sončnega zahoda utegnila priti tudi še do najine zadnje destinacije dneva, Venture.
Načrt se je sesul ob vstopu na obvoznico, ki se je šibila pod stoječimi kolonami. Ujeta v avtomobilu sva opazovala, kako se nad bližnjimi hribovji oblaki že barvajo rumeno in ob prvi priložnosti sva zavila do najbližje obale, da bi ujela vsaj minuto sončnega zahoda, stran od vse pločevine.
Uspelo nama je najti manjše počitniško naselje, kjer sva na skalah pospremila sonce, ko se je skrilo za oceanom, nato pa zares polna vtisov končala pot do naslednjega motela. Naslednji dan naju je že čakal Los Angeles!
Objavite komentar