Tržič je mesto, ki ga pogosto prezremo na poti na Gorenjsko in se ga pri načrtovanju izletov spomnimo šele ko opravimo s Kranjsko Goro, Bledom, Bohinjem in Pokljuko. Tokrat razkrivava zakaj si Tržič z bližnjo okolico gotovo zasluži dan ali kar cel vikend, ko boste naslednjič odkrivali Gorenjsko!
Staro mestno jedro
Zaradi predora Karavanke se skozi Tržič le še redko podamo v Avstrijo, a zgodovinsko je skozi tržiško dolino in prelaz Ljubelj stoletja dolgo potekala glavna prometna pot med Trstom in Celovcem. Posledično je tukaj cvetela trgovina, vsi pa mesto poznamo po železarstvu, kovaštvu in čevljarstvu, ki se ga še danes praznuje na šuštarsko nedeljo. Tržič je zares poln zgodovine in zanimivosti, kar lahko najbolje spoznate s sprehodom skozi staro mestno jedro in obiskom tržiškega muzeja, gradu Neuhaus, Kurnikove hiše itd. Midva sva uživala v odkrivanju ozkih ulic, zanimivih fasad in polken starih meščanskih hiš, ljubki ureditvi vrtičkov in razgledih z mostov nad Tržiško Bistrico, ki si utira pot skozi mesto.
Pot na Ljubelj
Če radi potujete z avtom, je cesta na prelaz Ljubelj gotovo obvezna izkušnja! V primerjavi z nekaterimi drugimi prelazi je širša in hitrejša, proti vrhu pa vseeno ponuja izjemne razglede nazaj na dolino. Na poti se lahko ustavite tudi pri spominski točki na žrtve ljubeljske izpostave taborišča Mauthausen, ki je bilo edino koncentracijsko taborišče na slovenskem ozemlju. Ujetniki so tukaj več let v nevzdržnih razmerah kopali predor pod prelazom Ljubelj, ker si je Hitler želel olajšati dostop proti morju.
Pred predorom Ljubelj lahko avtomobil pustite na velikem parkirišču ter se podate peš še po stari cesti na prelaz Ljubelj, ki je v jesenskih barvah še posebej lepa, pozimi pa se lahko po njej tudi sankate do onemoglosti. Na drugi strani je pozimi med turnimi smučarji popularna Zelenica, poleti pa se lahko odpravite na pohod na Begunjščico in ostale vrhove nad Zelenico. Na prelaz pa se lahko odpravte tudi peš, ali še bolje - s kolesom. Urejene poti ob Mošeniku skozi Podljubelj z ovinkom do Potočnikovega grabna ali peš po Bornovi poti so gotovo nepozabne.
Dovžanova soteska in Jelendol
Če nadaljujete po poti skozi tržič se boste ob Tržiški Bistrici postopoma dvigovali in se peljali skozi čudovito Dovžanovo sotesko vse do Jelendola. Že iz avta lahko uživate v razgledih, s kolesom je še lepše, a rečna soteska je tako lepa in zanimiva, da si preprosto morate vzeti čas in jo raziskati tudi peš. Urejena je razgledna učna pot, ki bo všeč tako otrokom, kot tistim, ki imajo raje zahtevnejše poti. Prvo parkirišče je takoj na koncu vasi Čadovlje in najprej se hodi kar po cesti skozi predor in višje vse do vasi Dolina, kjer prečkate reko in se vrnete po njenem desnem bregu nazaj.
Če bi pot postala prezahtevna, jo lahko skrajšate na dveh mostovih nižje, a obljubiva, da je vredno prehoditi celotno pot, ki vam bo vzela največ dve uri. Na poti boste spoznali pestro zgodovino soteske, kako so domačini včasih reko prečkali čez Hudičev most, dokler niso uredili predora, kako so odkrili na desetine fosilov novih vrst školjk, ki so tu živele pred milijoni let, ko je območje prekrivalo morje, učke pa si boste spočili na številnih brzicah, slapovih in kamnih najrazličnejših oblik. Čas ob pohajkovanju ob vodi, skozi predore in celo plezanju po zavarovani poti s številnimi razgledniki mine en, dva tri!
Storžič
Osameli, a še vedno veličastni Strožič, ki se kot najzahodnejši vrh Kamniško-Savinjskih Alp dviga kot piramida nad dolino Kokre vedno vabi na obisk, ko se pelješ po gorenjski avtocesti. Eno glavnih izhodišč nanj je tik nad Tržičem, v dolini Lomščice, pri Domu pod Storžičem.Štruklji na Kofcah
Prepričana sva, da je tudi v Tržiču kakšna dobra gostilna, a verjetno nobena ni tako znana in obiskana, kot tista na planšariji Kofce, ki se dviga visoko nad tržiško dolino. Na Kofce se lahko odpraviš peš že iz samega Tržiča ali Jelendola (pot traja 2 do 3 ure), če si vešč malo slabših gozdnih cest, pa se lahko zelo blizu zapelješ kar z avtomobilom, nakar te od najbližjega izhodišča čaka še 20 minut hoje skozi strm gozd.
Vsakič, ko prilezeva na teraso Doma na Kofcah naju prevzamejo zelena pobočja s čudovitimi razgledi na gozdove in gore, ki se dvigajo vsenaokrog, pa seveda prijazne krave, ki ležerno prežvekujejo travo na planini. Toda večina ljudi sem vseeno pride predvsem zaradi štrukljev - jagodni, borovničevi, čokoladni, skutini, ajdovi z orehi. Poizkusila sva že skoraj vse in prav vsi po vrsti so vredni nekaj ur vožnje in hoje tja. Dobite jih lahko tudi v Ljubljani, ampak gotovo niso tako okusni, kot na Kofcah, eni najlepših planin v Sloveniji!
Raziskovanje planin
Štruklji na Kofcah so za nekatere cilj in nagrada za čudovit pohod iz doline, za naju in mnoge druge pa vir energije za nadaljnje pohajkovanje po okolici. Kofce še zdaleč niso edina planina v teh koncih. Pod visokim grebenom Košute se vijejo ena za drugo in vse lahko prehodite po urejenih poteh skozi gozdove in pašnike. Do konca pogorja Košute se jih od Kofc do Zgornje Dolge njive zvrsti še kar pravljičnih sedem in na številnih izmed njih si lahko privoščite še kakšno toplo malico ter neprestano uživate v sijanih razgledih na Storžič in Grintovce.
Po grebenu Košute
Osvajanje dvatisočakov enega za drugim še nikoli ni bilo tako razburljivo in polno veličastnih razgledov! Greben Košute, sicer del Karavank, je precej skrit in neopazen v primerjavi z drugimi gorovji. Tudi s planin ob vznožju ni videti kaj dosti več kot skoraj navpično postavljen travnik, a ko se enkrat znajdeš na vrhu enega izmed vrhov, ti ne more biti žal truda, ki ga je zahteval vzpon. Poleg izjemnih razgledov z vrhov je najlepše ravno raziskovanje grebena in vedno novih pogledov naprej in nazaj po travatih pobočjih na slovenski strani ter grozljivo prepadnih pobočjih na avstrijski.
 |
Na poti s planine Šija na vrh Pungrat |
Od Velikega vrha na zahodu do Košutnikovega turna na vzhodu se zvrsti nekaj deset bolj ali manj izrazitih vrhov, od katerih jih večina presega 2000 metrov (pa čeprav le za las), najina najljubša pa sta gotovo Kladivo in Veliki vrh. Oba sta izjemna razglednika, obenem pa sta fotogenična tudi s sosednjih vrhov. Z Velikega vrha se vidi celo Blejsko jezero in Triglav ter vrhove Karavank daleč v daljavo, s prav vseh vrhov pa je izjemen pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, planine in tržiško dolino ter avstrijske vrhove, doline in jezera.
 |
Na poti proti Velikemu Kladivu |
Tri glavne vstopne točke na greben so Kofce Gora nad Kofcami (in pot, ki se na greben priključ nekoliko bolj levo proti Velikem vrhu, Škrbina oziroma Vetrnik nad planino Pungrat ter Košutnikov turn nad planinama Dolge njive. Midva sva prehodila vse od gore Pungrat do Velikega vrha in velja opozoriti, da pot od Škrbine do Kladiva ni za neizkušene ali vrtoglave, pot proti Košutnikovem turnu pa je prav posebej označena kot zelo zahtevna, zato priporočava, da se ustrezno pripravite ali posvetujete z nekom, ki jo je že opravil.
 |
Sončni zahod na vrhu Velikega vrha |
Celotna pot brez pavzic in kosila na Planšariji Kofce nama je vzela slabih šest ur. Svetujeva, da si za pohod po grebenu Košute vzamete dovolj časa in si ga splanirate kot celodnevni izlet. Natančnejši potek najine poti si lahko ogledate s klikom na spodnji zemljevid, za konec pa še nekaj fotografij s poti.
 |
Po grebenu Košute |
 |
Vzpon na Kladivo |
 |
Pogled na Kladivo |
Še več idej za vzpone po Karavankah pa najdeš tu.
Objavite komentar