Ratitovec sva prvič obiskala lansko pomlad, tokrat pa sva se odločila, da ga osvojiva še v zimskih razmerah. Na pot sva se podala pozneje kot običajno, saj sva na vrhu želela dočakat sončni zahod. Podala sva se po isti poti kot lani. Z vasi Prtovč sva jo mahnila v hrib, po celem snegu, po precej slabo shojeni poti. Hoja navkreber je bila precej naporna, predvsem drugi del, tisti nad gozdno mejo. Na vrh sva prišla slabo uro pred zahodom, a žal prepozno, da bi ujela sonce, ki se je takrat že skrilo za oblaki v daljavi. Pa še pihalo je, tako da sva se kar hitro pobrala v dolino. Padce sem nehala šteti po tačetrtem ovinku, vse veje, ki sem jih lovila ob poti pa so k sreči ostale cele. No, cela sva ostala tudi midva in še pred temo prišla do avta. Sva pa med golimi krošnjami na poti v dolino opazovala nebo, ki je kar žarelo v rdečih odtenkih. Naslednjič na vrhu zagotovo počakava do konca!
Objavite komentar