Zimska idila na Veliki planini

Sončna nedelja in novo zapadli sneg sta kar vabila v planine, a niti v sanjah si nisva predstavljala, kakšna pravljica naju bo pričakala na Veliki planini. Ker tu skupaj še nisva bila in Miha v resnici sploh še nikoli ni bil, me je bilo kar malo strah, da ga planine v primerjavi z običajno obiskanim visokogorjem ne bodo navdušile, ampak oh boy kako zelo sem se motila.

Na Veliko planino sva se podala s Kranjskega Raka. Nataknila sva gamaše, pa jaz še derezce, in jo mahnila v hrib. Sva rekla, da bova užgala kar po bližnjici čez hosto in par deset metrov kasneje so naju kolbice že tako bolele, da sva stokala in jokcala, šla po vseh štirih in komaj premagala klanec. Gazenje po sveže zapadlem snegu pač ni najboljša ideja. Čez nekaj časa sva le presekala hrib in prišla na pot, oziroma cesto, kjer so hodili ostali in hoja je končno postala užitek.

Kmalu pa se je izza zasneženih smrek odprl tudi pogled na neskončno morje oblakov v dolini. Oh, kako zelo krasno! Pot sva ob čudovitih razgledih nadaljevala do Male planine in po nekaj deset foto postankih naposled le prišla do Velike planine. Tam sva najprej odšla do Kapele Marije Snežne, potem pa še do najvišjega vrha Velike planine, Gradišča, od koder se odpre prekrasen pogled na Kamniško Savinjske Alpe. V daljavi sva zagledala Ojstrico, Planjavo in Brano, ki sva jih že vse osvojila, pa tudi Grintovce, ki naju še čakajo.

Ker je bila do sončnega zahoda še dobra ura, sva se po grebenu vrnila do Domžalskega doma in se okrepčala s tapravo planinsko jedačo. Pogledi so nama uhajali skozi okna in pojedla sva še predno so se na peči posušile najine obleke. Vleklo naju je nazaj ven, nazaj v idilo. Dan sva zaključila ob neopisljivi igri svetlobe, ki jo je risalo zahajoče sonce in dih jemajočih trenutkih, ki bodo za vedno ostali v spominu. Najlepše reči v življenju so zastonj.