Čeprav vremenske razmere sodeč po napovedi niso bile najbolj obetavne, sva se kljub vsemu že pred zoro odpravila na pot. Če ne bi v pekarni, ki se potanovem odpre šele ob sedmih, morala čakat, da se burek speče do konca, bi bila še kakšne pol ure hitrejša. Na avtocesti se je zdelo, da se v daljavi rišejo oblaki, a bolj kot sva se bližala Gorenjski, lepše je kazalo. Počasi so prvi jutranji žarki obsijali mogočni Triglav, v ozadju katerega se je prelivalo roza nebo. Kontrasti med snegom, žarki in ozadjem, ki je spominjalo na sladkorno peno, so bili res oh in sploh in že sva imela še en razlog več, da se naslednjič v hribe odpraviva še bolj zgodaj.
Tako kot prejšnjo nedeljo, sva tudi tokrat za izhodišče vzela Pokljuko, le da sva parkirala na Rudnem polju. Na Viševniku sva sicer bila že poleti in jeseni, pozimi pa res še ne. Prvi del poti poteka ob smučišču in že po taprvi strmini je sledila pavza za pulover dol dat. Na vrh smučišča sva se znebila še jopic in nataknila derezce in s samo dvojimi dolgimi rokavi mahnila na vrh. Vreme je bilo namreč krasno. Jasno in nevetrovno. Z vrha Viševnika se odpre eden izmed lepših pogledov na Triglav, če vprašate mene. Lep čas sem samo strmela vanj in ga občudovala, se nastavljala soncu, potem pa sva si pred odhodom v dolino privoščila še čaj in košček čokolade.
Gor in dol sva prišla v dobrih dveh urah, poleg derezic in fotoaparatov sva vsak snedla košček čokolade in spila čaj iz ene termovke - skratka, na pot se lahko podate brez pretežkih ruzakov! Če pa se vam zdi vzpon prekratek, vam pred povratkom domov priporočava še sprehod okoli Blejskega jezera ali pa obisk Blejskega vintgarja. Pa srečno!
Objavite komentar